Pred resno dilemo

dr. Bogomir Kovač

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Volkswagnova afera z dizelskimi motorji ni zgolj poslovni škandal, temveč sindrom sodobnega korporativnega sveta. Razkriva moralno naravo sodobnega biznisa, usodne protislovne zanke političnega kapitalizma, sodobne zagate trajnostnega razvoja. Nastal je v središču vodilne industrije sveta, največjega svetovnega proizvajalca avtomobilov, znotraj nemškega industrijskega čudeža. Zato nosi v sebi hkrati toliko protislovnih sporočil, od zablod tehnološkega razvoja, cinizma okoljskih in socialnih standardov do banalnosti poslovnih in političnih prevar.

Zgodba je na videz enostavna. Države zaradi okoljskih zavez in socialnih stroškov povečujejo emisijske in varnostne standarde, avtomobilske tovarne pa se jim prilagajajo s tehnološkimi spremembami in testnimi prilagoditvami. Pravila običajno niso dovolj natančna in enoznačna, zato regulatorji dopuščajo prehodne režime in odstopanja, pa tudi različne interpretacije. V letalski industriji in transportu velja domala ničelna toleranca, v avtomobilski so odpustki precej večji, čeprav so družbene škode (nesreče, onesnaženje) neprimerno večje kot v zračnem prometu.

V 20. stoletju je bila razvojna simbioza držav in avtomobilskih tovarn visoka, posebno v Evropi, zibelki avtomobilizma in socialne države. Zaplet so povzročili naraščajoči smog v mestih, naftna kriza sredi sedemdesetih in okoljska politika. Nixonova administracija je ustanovila prvo zvezno vladno okoljsko agencijo E.P.A., Kalifornija je bila na čelu regulacije za čistejše okolje, Evropa je sprva posnemala in kasneje zaostrovala okoljske zahteve (euro 1–6). Od tod prve ideje o električnih avtih brez izpustov, ki jih je avtomobilska industrija brezkompromisno zavrnila. Tehnološki razvoj je šel od tod dalje v treh smereh. Povečanje učinkovitosti konvencionalnih motorjev z vidika porabe, razvoj turbodizelskih in bencinskih motorjev ter hibridnih vozil. Američani so ostali pri prvem, Evropa se je zavezala drugi možnosti, Japonci tretji.

Odločitev za dizelsko usmeritev je bila evropska, avtomobilska industrija je poskrbela za tehnološke spremembe, država za sprejem standardov in politiko cen goriv. Logika je bila preprosta. Tehnološka revolucija dizelskih motorjev je znižala porabo in zajezila slabe pline, standardi so bolj omejevali ogljikove kot dušikove okside, uradno testiranje in pridobivanje licenc sta ostali laboratorijski, politika je fiskalno (nižji davki) podprla dizelsko gorivo. V Evropi je v zadnjem desetletju polovica avtomobilov dizelskih. To je bila zavestna politična, poslovna in tehnološka rešitev. In pri tem so vsi vedeli za umazano skrivnost, da so dizelski motorji ekološko vzdržni, ker so jim prilagodili standarde in testiranje, da ni mogoče ukaniti termodinamičnih zakonov glede izpustov. Škandal je torej širši, zadeva zakonodajo, standarde, regulatorje in poslovne ter tehnične voditelje. Bosch in Daimler sta tehnologijo BlueTec ponudila pred desetimi leti, VW svoj nabor TDI-motorjev s cenejšimi rešitvami in prilagojenim režimom testiranja nekaj kasneje. Lažnivo zgodbo, da je cesar gol, je leta 2013 razkrinkala, kako značilno, kalifornijska neprofitna organizacija z realnim testiranjem vozil na cesti. Njeno poročilo so uporabili pri E.P.A, lani poleti so posumili v elektronsko blokado izpustov, dobro leto so potekala zavajajoča pojasnila predstavnikov VW, dokler niso septembra letos priznali prevaro.

Zgodba je osupljiva. Ne gre za nenamerne napake, kot jih imajo običajno avtomobilski giganti (GM z varnostnimi vrečami, Toyota s stopalko za plin, Ford z gumami …), temveč za zavestno, sistematično in dolgoročno zavajanje. Ekološka škoda je sorazmerna s koncentracijo dizelskih vozil, toda ireverzibilna, poslovna je merljiva s potencialnim vpoklicem 11 milijonov avtov. Negativne poslovne učinke lahko zgolj ocenimo, in če sledimo ameriškim kalkulacijam, bodo na globalni ravni med 22 in 52 milijardami dolarjev, kar je na koncu primerljivo s tržno kapitalizacijo koncerna. VW je zaradi teh odločitev poslovno in tržno potopljen, lahko ga čaka Enronova usoda ali pa skupno reševanje lastnikov, bank, Nemčije in drugih državnih regulatorjev. Novica ni tragična za avtomobilski trg v ZDA, temveč za EU, pomeni velik udarec nemški industriji, najverjetneje bo usoden za celotno globalno »dizelsko politiko« EU in drugih.

Slaba politika bo pokopala kapitalizem, podobno, kot je napačna ekonomika zapečatila socializem.

Rešitev ni preprosta. Če dejansko upoštevamo sedanje in prihodnje okoljevarstvene standarde vozil (euro 5 in 6), potem to pomeni ali konec konkurenčnih dizelskih rešitev ali pa delno opustitev standardov. Prvo vodi v poslovni polom evropske avtomobilske industrije, drugo je poraz celotne ekološke usmeritve EU. Ker evrokrati pred pariško konferenco ne morejo tvegati, bodo VW, Nemčija in EU skušali problem preložiti za leto, dve, toda v vsakem primeru so za zdaj moralni in razvojni zmagovalci Japonci in Toyota s hibridnim razvojnim pristopom. Dizelska era je dejansko zapečatena. Kar je slabo za biznis, je dobro za ekologijo.

Ravnanje VW je hkrati poraz korporativnega upravljanja, ki je prizadel vse deležnike, zaposlene in lastnike, dobavitelje in trgovce, kupce in širšo javnost. To je kriminalno početje, zlasti Piecha in Winterkorna, najbolj nagrajena in ugledna nemška menedžerja bi morala končati v zaporu, odgovarjati bi morali tudi drugi. Tako se s posli in usodami ljudi ne morejo igrati. Ne gre za naključne napake v sistemu, temveč za sistemsko okvaro sodobnega tržnega gospodarstva, od Enrona do VW, od Goldman Sachsa do BP … Povsod enak družbeni algoritem. Več učinkovitosti za manj humanosti, prevare elit na račun ljudi, trk moči enega odstotka proti 99.

Fukuyama je leta 1989 oznanjal triumf kapitalizma nad zblojenim socializmom. Toda namesto odrešitve smo postali žrtve predatorskega kapitalizma, refevdalizacije poslovnih in političnih elit. Slaba politika bo pokopala kapitalizem, podobno, kot je napačna ekonomika zapečatila socializem.