Trgovci s smrtjo

dr. Bogomir Kovač

30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti je po več letih prestal vse labirinte slovenskega parlamentarizma, državnega urejanja položaja umrlih in liberalizacijo pogrebne dejavnosti. V tej pogrebni zgodbi imamo vse. Metaforo podružbljanja umrlih v stari komunistični zakonodaji, tranzicijski postsocialistični kaos in sedanjo neoliberalno konkurenčno rešitev. Meje trga so tu dejansko prignane do absurda, trgovanje s smrtjo je očitno njihovo zadnje zatočišče. Na pragu umirajoče EU in krčevitega preživetja domače države. Kaj bolj obskurnega in hkrati povednega si preprosto ni mogoče misliti.

Zgodba je stara in povedna. Pokopališko in pogrebno dejavnost je doslej urejala stara socialistična zakonodaja (ZPPDUP, 1984) kot področje posebnega družbenega pomena, brez jasnih razmejitev javnih storitev, cen in načinov financiranja. V novi državi, ki je zadržala luknjičavo zakonodajo, pa je z množenjem občin in privatizacijo komunalnih podjetij opravljanje teh storitev postalo povsem nepregledno. Računsko sodišče (RS) je to zmedo v svojem revizijskem poročilu (2014) dodobra kritično prevetrilo. Tudi ustavno sodišče je že leta 2000 razsodilo, da te dejavnosti ni mogoče prepustiti prostemu trgu. Pogrebna in pokopališčna dejavnost sodita med civilizacijsko občutljive javne dobrine. Država jih lahko rešuje na decentraliziran način, toda s skupno standardizacijo in nadzorom, tržna dejavnost mora biti omejena in strogo regulirana.

Zakonodaja je od leta 1993 velevala, da se stare dejavnosti posebnega družbenega pomena uredijo v okviru zakona o gospodarskih javnih službah (GSJ). Pogrebne in pokopališke dejavnosti so morale postati del obvezne lokalne GSJ. Toda takšno ureditev je imela v revidiranem obdobju (2009– 2012) dobra četrtina občin, večina je imela izbirne GJS, slaba četrtina je to urejala s koncesijami, tretjina ima povsem tržno ali kvazi tržno rešitev. V tej zmedi javnih, zasebnih, javno-zasebnih partnerstev je tržna dejavnost zadnjih deset let postajala vse bolj prevladujoča in zavezujoča usmeritev. Takšna ureditev pa je tudi tukaj bolj politično kot ekonomsko utemeljena, liberalizacija cen ne prinaša njihovega znižanja, podjetniška konkurenca pa ne prinaša razvoja.

Toda celo RS svari, da omejevanje izvajalcev zgolj na enega ponudnika in po določenih občinskih cenah nasprotuje evropski regulaciji storitev na notranjem trgu. Članice EU morajo zagotoviti prost dostop vsem, ki izpolnjujejo zakonske poslovne pogoje, celo tujcem, porabniki morajo dobiti možnost izbire, konkurenčni pristop naj bi znižal cene storitev. V nasprotnem primeru bi evropski uradniki vse skupaj lahko razumeli celo kot prekomerno in nedovoljeno državno pomoč pooblaščenim podjetjem. Tako se je sloviti instrument državnih pomoči, ki je eno najbolj arbitrarnih konkurenčnih orodij EU in odlično sredstvo politične manipulacije s članicami, naselil tudi na pokopališča. Edini racionalni argument sta tukaj določanje in nadzor cen. Toda to mora biti temelj domače zakonske ureditve in regulacije, ne pa obskurnih zahtev notranjega trga EU. RS bi lahko pri tem ohranilo več zdrave pameti in kritične distance, če je že vlada ne premore. Še dobro, da se vsi skupaj niso spomnili in lotili cerkve, ki ima na tem področju nesporen tržni monopol, pa standardizirano storitev preseljevanja duš, skrite priporočene cene in neobdavčen dohodek.

Novi zakon je sedaj korak naprej glede sistemskih rešitev, standardov in normativov, natančno postavlja ločnico med prevladujočo javno (pokopališko) in zasebno (pogrebno) dejavnostjo ter pogoje nadzora. Toda najspornejše določbe so ostale zunaj zakona. Obe dejavnosti sodita med obvezne gospodarske javne službe, zato je sistem koncesij in licenc edina prava pot želenega javno-zasebnega partnerstva. Zakon tega ne ureja. Prav tako je za GSJ ključen tarifni sistem, zlasti pri oblikovanju cen, kar zakon prelaga na podzakonske akte. Obe dejavnosti sta povezani, bolj donosno pogrebno smo tržno liberalizirali, veliko manj donosno pokopališko pa dejansko naprtili občinam. Občine so del pristojnosti izgubile, nove finančne obveznosti pa pridobile. Zakon virov financiranja ne opredeljuje dobro. Bolj deli kot povezuje, enotnim standardom bi ustrezala organizacijsko in funkcionalno povezana ponudba storitev na obeh področjih. Toda ključne determinante regulacije trga storitev niso jasne. In blasfemično skrivnost trgov poznamo, navidezno prost dostop in konkurenčne cene.

Oscar Wilde je v Sliki Doriana Graya cinično pripomnil, da poznamo ceno vsega in vrednost ničesar. Cene naj bi krojile vse, trgi postajajo univerzalni stroji našega življenja, tržni fundamentalizem se ne ustavi niti pred smrtjo. Pa bi se moral, že zaradi pietetnih razlogov, če ni že ekonomskih pomislekov glede meja učinkovitosti trgov. Poznamo ceno življenja in prave stroške smrti? Američani so žrtve usodnega »11/9« odškodninsko vrednotili sila različno, moški so vrednejši od žensk, mlajši od starejših, domačini od priseljencev, bankirji od pomivalcev posod … Smrt pa je bila za vse enaka, obeležja tudi. Pokopališke in pogrebne dejavnosti so zadnje, kjer bi tržne zakonitosti, dobički in konkurenčnost lahko krojili usode mrtvih duš. Utopična fantazma tržnega fundamentalizma, da trgi povsod povečujejo izbiro in učinkovitost, da cene povsod rešujejo vse, tudi na trgu mrtvih, sodi na pokopališče zgodovine tržne družbe.

Vlada in zakonodajalec sta torej zgrešila bistvo. Navidezno sta rešila zakonske zadrege z ureditvijo pokopališke in pogrebne dejavnosti. Dejansko sta spregledala, da je smrt eksternalija, kjer posameznik postane tragedija skupnosti. Obstaja prevojna točka, kjer se tržna triada cen in vrednosti ustavi pri vrednotah. Religije so to dojele, politični zombiji očitno ne. In Cerarjevi očitno sodijo mednje.