Finančna elita brez nadzora

dr. Bogomir Kovač

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Zapletom z Banko Slovenije (BS) in njenim guvernerjem, suverenostjo države in samostojnostjo evropskih bančnih institucij ni videti konca. Spor glede sanacije bank se zaostruje, z novo zakonodajo o BS in sodnem varstvu izbrisanih imetnikov, pa tudi z vključevanjem najvišjih sodnih in evropskih institucij. Politični manevri BS in guvernerja, tudi Evropske centralne banke (ECB) in Draghija tičijo med prevzetnostjo bančnih elit in pristranostjo nove bančne unije (EBU). Zato imajo slovita Jazbečeva pisma Draghiju tako izjemen političnoekonomski pomen. Razkrivajo krizo vodenja v BS, dokazujejo ponoven pritisk evropske komisij (EK) in ECB na Slovenijo, kot zgled in opomin drugim. Trubarjev »stati in obstati« leži na tej točki. Jazbec je žal politično mrtev, toda BS, vlada in tudi ustavno sodišče morajo bitko državne suverenosti dobiti na evropskem parketu.

Ključen domači spor še vedno leži v presoji politično-ekonomske odgovornosti do sanacije bank. Pustimo ob strani dejstva, da je bila sanacija bank (2013) tri leta prepozna, zaradi neodločnosti Kranjčeve BS in Pahorjeve katastrofalne zamude pri tedaj še sprejemljivi državni dokapitalizaciji bank. Seveda so bile v ozadju tudi napačne poslovne odločitve vodstev bank in podjetij, previsoka stopnja zadolževanja in napačna presoja tveganj. Prav tako ni nobenega dvoma, da je sanacija bank leta 2014 prispevala k potrebnemu zasuku gospodarstva in politični stabilizaciji. Čeprav smo si na finančnih trgih sami zagotovili denar za sanacijo, smo jo izpeljali po diktatu EK, ECB in pod vodstvom BS. Tega paradoksa BS in Jazbecu, pa tudi Čufarju in Bratuškovi doslej ni uspelo pojasniti.

Toda ni edini. Če so izvedba stresnih testov, skrbni pregled sredstev bank, pa izbire, vrednotenja in prenosov terjatev na slabo banko skladni brez sence ekonomskih dvomov in politične neodgovornosti, zakaj potem skrivalnice in nervoza, ustavne presoje, dramatični pozivi Draghiju, ECB in posredno tudi EU? Koga ogroža morebitna revizija Računskega sodišča (RS)? Kateremu pravnemu sistemu so primarno zavezani v BS, kdo jih politično postavlja in morda tudi razrešuje, morda EK, razvpita ECB ali domači parlament? Očitno se guverner čuti bolj zavezanega opozarjati ECB pred morebitnimi kršitvami RS glede nadzorniških postopkov kot pa braniti lastno državo pred morebitnimi nesorazmernimi posegi tujih institucij v njeno suverenost. V tem močvirju je BS izgubila ekonomsko kredibilnost, guverner pa je povsem zapravil izhodiščno politično zaupanje. Neodvisnost centralnih bank ne more postati alibi za politično neodgovornost in obratno.

Očitno je kamen modrosti famozna samostojnost centralnih bank (CB), ki se je uveljavila v zadnjih tridesetih letih. Prvotno so namreč centralne banke skrbnik denarnega obtoka, varuh bančnega sistema, zadnji posojilodajalec pri reševanju bank in proračunov. Friedman v začetku šestdesetih predlaga njihovo politično neodvisnost, da bi se otresle inflacijskega financiranja javnih financ. Zgodba je uspela. Neodvisnost CB je postala politična mantra, stabilnost cen temeljni cilj monetarne politike, monetizacija fiskalne politike je postala osrednja pregreha. ECB je znotraj teh razmerij postala najbolj neodvisna centralna banka, ker preprosto za njo ne stoji politična suverenost držav. ECB deluje znotraj ekonomske in monetarne unije, toda brez fiskalne in politične. Seveda so te njene posebnosti po logiki reči izrazito politične. Politična neodvisnost ECB je dejansko posledica politično-ekonomske invalidnosti EU.

ECB je spočeta kot kompromisni preplet francoskega dirižizma in nemškega ordoliberalizma, njena funkcionalna in politična neodvisnost ni substancialna, temveč pragmatična. ECB je bila francoska zamisel z nemškimi rešitvami. Zato v njenem ozadju ni velike ekonomske filozofije, pač pa koš umazanih političnih iger. Zgodba se je nevarno obrnila leta 2010, ko je ECB ostala edina aktivna nosilka protikriznega menedžmenta v EU. Nemčija je zavrnila Sarkozyjev predlog o ekonomski vladi evrskega prostora. Lagardovo so zato postavili na čelo Mednarodnega denarnega sklada, nemški kandidat Weber je odstopil, vodenje ECB so na hitro podelili Italijanu Draghiju. Od tod so šle reči po dveh poteh. Politični mandat ECB postane reševanje evra za vsako ceno, tudi mimo do tedaj dovoljenih rešitev. Hkrati je ideja bančne in finančne unije (EBU) pripeljala do nepregledne mreže institucij, zlasti glede bančnega nadzora, finančne stabilnosti, sistemskih tveganj in reševalnih mehanizmov ... Skupni imenovalec je povečana centralizacija ekonomske moči brez prave politične odgovornosti. Hipertrofija institucij preprosto poglablja politični primanjkljaj EU.

ECB je danes veliko bolj politično vpeta v EU kot leta 2007. Povečana politizacija ECB in nesporni Draghijev ekonomski aktivizem sta problem obrnila. Ne gre za politično neodvisnost ECB, temveč za njen prevladujoči politični intervencionizem. Problem ni utrditev neodvisnosti, temveč obramba pred njo. Neodvisnost je smiselna, če je povezana s transparentnostjo, odgovornost zahteva visoko integriteto. Toda pri ECB je tu več forme kot vsebine. Grčija, Španija in Italija, pa intervencije na Cipru in tudi v Sloveniji, Draghijeva slovita pisma, tajni sestanki, politični pritiski in lokalne manipulacije so daleč presegli bančne okvire delovanja. ECB pooseblja novo evropsko postkrizno politiko, finančno elito brez nadzora, posebne obravnave brez odgovornosti. Zato je Draghijev ekonomski populizem tako sporen, početje Jazbeca in BS pa neodgovorno, za Slovenijo tudi nevarno.

ECB postaja politični subjekt brez prave politične odgovornosti, z očitnim sindromom prikrivanja in omejevanja informacij. Če želita ECB in BS doseči politično legitimnost, morata odpreti in ne zapreti svoje arhive. Transparentnost je tu druga stran odgovornosti, kredibilnost pa sestavni del potrebne integritete. Hic Rhodus, hic salta!