V pravljičnem mestu Petpedi

dr. Bogomir Kovač

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Trilateralna komisija je imela 42. evropsko srečanje letos v provincialni Ljubljani. To je v letu 2018 zagotovo največji in najvplivnejši politični in poslovni dogodek v državi, veliki met ni uspel anemični državni politični diplomaciji, temveč poslovni eliti s Franjem Bobincem na čelu. Trilaterala (TR) je zasebna institucija globalnih političnih interesov, njen doseg moči in meje vpliva so skrbno negovana tančica diplomatskih skrivnosti. Politično zgodovino od nekdaj obvladujejo omrežja, nekdaj bolj politična, danes predvsem poslovna. Trg je postal dominanten politično-ekonomski sistem, ker je institucionalizirano omrežje. Trilaterala je danes eden njegovih najbolj vplivnih in hkrati protislovnih globalnih glasnikov.

Dolgo 20. stoletje je prve prelomne trenutke doživljalo natančno pred stotimi leti. Mirovna konferenca v Parizu leta 1919 je razkrila vso nemoč diplomacije, političnih, vojaških in poslovnih elit, da najdejo hitre in prave rešitve glede mednarodne ureditve in odgovornosti za svetovni mir. Od tod ideja, da države potrebujejo strokovne institucije kot pomoč političnim odločitvam. V Veliki Britaniji je nastal leta 1919 državni Kraljevi inštitut za zunanje odnose, ZDA ustanovijo Svet za zunanje zadeve (CFR, 1921) kot zasebno institucijo pod okriljem vplivne bančne družine Rockefeller. Njegova revija Foreign Affairs (1922) v prvi številki opredeli dva temeljna ameriška premika, povezanost diplomacije in biznisa ter konec ameriškega izolacionizma.

Strateški cilj Sveta je oblikovanje nove svetovne ekonomske ureditve, nekakšnih združenih držav sveta, s skupno politično vlado na čelu. Nenavadno, toda tudi Kominterna z Leninom in Trockim na čelu v tistih letih govori o združenem proletariatu, globalni uniji socialističnih republik, svetovnem komunizmu. Dve ideološki povsem nasprotni organizaciji gojita podobne politične ideje in delujeta na primerljiv način.

Sloviti sporazum iz Bretton Woodsa (1944) se zgradi na priporočilih Sveta. Dramatične spremembe v začetku sedemdesetih let so zamajale povojni red, ZDA odstopijo od ekonomskega sporazuma, razviti svet tiči v krizi, Evropo pretresajo levičarski nemiri ... Od tod ideja, kako na novo urediti svet, ga povezati in preoblikovati. To nalogo naj bi rešila Trilaterala (1972), zasebna institucija pod okriljem nepogrešljivih Rockefellerjev. Idejno platformo prispeva Zbigniew Bzerzinski, ob sodelovanju najvplivnejšega diplomata Kissingerja.

Trilaterala povezuje bivše politike, sedanje poslovneže in vplivne akademike treh najbogatejših regij sveta na čelu z ZDA, EU in Japonsko. Cilji so globalni, povezati svetovno politično ureditev in finančni kapitalizem, poti sodelovanja pa regionalne. Letno skupno srečanje (letos v Singapurju) nadgrajujejo tri regionalna, evropski del se je sestal novembra v Ljubljani. Od tod tudi izvira formiranje G-7 (1975), kasneje G-20 (1999), kot zametek »svetovne vlade«. Trilaterala je torej nekakšen kolektivni menedžer svetovnega kapitalističnega sistema.

Trilaterala je kajpada institucija protislovij, ki jih želi sicer rešiti. Velja za zasebno institucijo, toda govori o skupnih problemih, nastopa razmeroma zaprto, toda hkrati stopa v sfero javnih državnih politik, deluje regionalno, čeprav ustvarja globalni novi red. Za nekatere je Trilaterala globalni demokratski New Deal, drugi v njej vidijo republikansko zaroto, kjer Trump ravnokar ruši globalno ureditev. Za nekatere je poleg Bilderberške skupine center zarotniških prevratov, za druge zgolj forum za politične pritiske in lobiranje. Trilaterala stavi na elitne odločevalce in mreženje, ki je polno vozlišč vpliva, strateških spojnic in prebojnih točk razvojnih sprememb. Tu preprosto ni centra odločanja, kot je v kvantni viziji sveta v uvodnem predavanju v Ljubljani razlagala Danah Zohar. Toda tam, kjer se vse spreminja, se dejansko nič ne spremeni, narašča zgolj entropija, nova ravnotežja pa so vse bolj protislovna. In zato pri Trilaterali tudi gre.

Trilaterala je v iskanju nove globalne ureditve v težavah. Globalizacija se je povsem spridila. Povzročila je ekonomsko neenakost, v imenu konkurenčnosti so zlorabili socialno državo, poslovne elite so si podredile fiskalni sistem, korporacije so ušle tržnim nadzorom. Moč povezovanja je torej grajena na napačnem koncu, kapital svet razdvaja, finančni kapital, korporativni svet, tudi bogate države delujejo na svoj račun, elite zanima lastna blaginja in ne preživetje civilizacije. Vse drugo je mimikrija, ki postaja ekonomsko vse bolj očitna in politično zadušljiva.

Težava Trilaterale so njeni temelji, na katerih je spočeta. Liberalni kapitalizem svet razdvaja in ne povezuje, ZDA so se kot v tridesetih letih obrnile k izolacionizmu in ekonomskemu nacionalizmu, cinizem liberalne demokracije tiči v krizi vodenja in demokratičnem primanjkljaju. EU, nekoč svetilnik Trilaterale, razpada in to je bila tudi osrednja tema ljubljanskega srečanja. Za Trilateralo so možne vse rešitve razen dveh, osrednje vloge kapitala ne more nadomestiti delo, levica ne sme prevzeti politične pobude. Globalna socialna država in svet socialnih pravic ne moreta nadomestiti finančnega kapitalizma. Toda politična svoboda ne more preživeti brez ekonomske. Te pa ne zagotavljajo trgi, temveč ekonomska demokracija, soupravljanje, delitev dobička, univerzalni dohodek … Politično-ekonomske reforme Trilaterale do tod ne sežejo.

Petinštirideset let Trilaterale je dolgo obdobje. Podobno kot drugim ji ni uspelo. Svet je danes bližje neredu kot redu. Toda zalomilo se je tudi Vatikanu, pa Kominterni … Trilateralna komisija se zdi tukaj kot univerzalna avantgarda. Stavi na diktaturo kapitala, vero v tržni fundamentalizem, družbeni inženiring poslovnih elit. Toda žal so to narobe reči v pravljičnem mestu Petpedi.