dr. Bogomir Kovač

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Tranzicijsko sprenevedanje

Študentska politična demokracija bolj spominja na mafijsko združbo, študentsko delo v sedanji obliki prinaša več škode kot koristi. Javne politike, od ministrstev do univerz, so tu povsem odpovedale.

Študentsko delo v zadnjem obdobju v deželi buri političnoekonomske duhove, blasfemičnemu čudenju nad njegovimi stranpotmi ni videti konca. Dejansko imamo pred seboj enega redkih institucionalnih reliktov, ki je preživel oba sistema, samoupravni socializem in državotvorni liberalni kapitalizem. Kameleonstvo je v živalskem svetu vrlina, v političnem pa velja za zavrženo početje. Študentsko organiziranje in delo sta danes predvsem donosen biznis za izbrance. Od tod motivacija za študentsko demokracijo, od tod dolgoletna mimikrija študentskega dela pod okriljem socialnega korektiva. Toda oboje je zlagano. Študentska politična demokracija bolj spominja na mafijske združbe, študentsko delo v sedanji obliki prinaša več škode kot koristi. Javne politike, od ministrstev do univerz, so tu povsem odpovedale. Žal to ni edina tragedija te nenavadne zgodbe.

Študentsko delo je stara socialistična inovacija, študentom ponuja dodatno delo in hkrati dobimo vir za financiranje njihovih interesnih dejavnosti. Oboje je bilo v socializmu posebna vrednota, ves sistem je prežet z javnimi interesi in skupnimi političnimi cilji. Toda po dobrih desetih letih nove države smo dobili nenavadno hibridno tvorbo. Privatizirane študentske servise s koncesijo, študentsko delo s posebnimi davčnimi olajšavami in nižjimi zaposlitvenimi standardi, avtonomne študentske organizacije z lastnimi nadzornimi mehanizmi (ŠOS, ŠOU …). Njihovo lepilo je denar. Letni obseg študentskega dela v zadnjih letih znaša povprečno okoli 300 milijonov evrov, slaba desetina gre za koncesijsko dajatev, petino tega vzame neposredno država, ostanek si razdelijo študentski servisi in študentske organizacije. V »študentskem« javno-zasebnem sistemu kroži okoli 23 milijonov evrov, polovico dobijo študentske organizacije. Denarni tok postaja v procesih teh delitev vedno manj transparenten, poraba teh javnih sredstev pa slabo dokumentirana in nadzorovana. Od tod anomalije, ki v teh dneh razburjajo javnost. Bogate plače direktorjev študentskih servisov, topoumne izjave študentskih nadzornikov, nepregledni posli povezanih podjetij, izgubljene vreče denarja, nonšalantnost študentskih funkcionarjev. In pomenljiv molk politikov.

Toda prave težave tičijo drugod, o njih malo razpravljamo, čeprav so za razvoj države precej bolj usodne. Zadevajo povezanost trga izobraževanja in dela, razkrivajo sporen preplet političnih in poslovnih interesov. Toda pojdimo po vrsti. Študentsko delo in njegov vpliv na trg dela ni slovenska posebnost, poznajo ga povsod, le ravnajo z njim bolj pametno in razvojno. Ne gre toliko za poletno ali sezonsko delo, temveč za delo, ki iz prehodnega postaja vse bolj stalno. Pogosto mladi vstopajo na izobraževalni trg, da bi lažje dobili delo, kar pri nas najbolje dokazujejo fiktivni vpisi. Pri nas tretjina dijakov in študentov dela za polni delovni čas, petina vseh študentov med študijskimi semestri. Večina teh del je v dejavnosti gostinstva, gre za enostavna, nizko kvalificirana dela, ki ne razvijajo pri študentih in dijakih nobenih resnih kompetenc. Če študentje delajo več kot deset ur na teden, padajo njihovi študijski uspehi, nad 20 ur tedensko se čas, namenjen študiju, skoraj prepolovi, učinkovitost študija pa dramatično znižuje. Začaran krog je tako sklenjen. Ponudba študentskih del je omejena na enostavna, cenena delovna mesta. Študentje morajo zaradi nizkih urnih postavk delati dlje, več dela pa znižuje njihov študijski uspeh in podaljšuje šolanje. Študentsko delo je torej z vidika izobraževanja in kasnejšega življenjskega cikla na trgu dela velik problem.

Težava je v tem, da nikogar v tej državi to ne skrbi. Študentske servise in ŠOS zanima predvsem obseg študentskega dela, ki jim zagotavlja denar. Nihče ne vodi pravih evidenc glede obsega del študentov, nikogar ne zanima študentsko delo kot način pridobivanja ustreznih kompetenc z vidika povečevanja človeškega kapitala. Študentski servisi očitno niti ne pošiljajo napotnic na inšpektorat za trg dela, kot zahtevajo uredbe, ŠOS kakopak nima pojma o kompetencah, kar dokazuje njihov abotni reklamni oglas v Delu. Tu želeno spretnost kirurga ponazarja študentka natakarica. Čeprav ministrstvo za delo vsako leto dobi poročila koncesionarjev, iz njih ni vidno, kako in zakaj trošijo javni denar, in zato potem kupujejo hotele, polnilnice vode …, direktorji študentskih servisov pa na televizijska soočanja prihajajo s ferrariji 458.

Študentsko delo je dandanes alibi za prikrivanje mreže zasebnih interesov, politika se po nasilnih demonstracijah proti malemu delu pred leti izogiba konfliktom, del bivših funkcionarjev pa v parlamentu in v administraciji ščiti sistem zaradi lastnih interesov. Status quo ustreza vsem, celo univerzitetnim institucijam, ki jih zanima zgolj kasnejša zaposljivost študentov. Trenutno vsi dobro živijo od tega, razen študentov, ki ne morejo hkrati izboljšati svojega socialnega položaja in študijskih uspehov. Igra z ničelno vsoto pri njih se nekaterim drugim izplača in v tem je problem.

Kaj torej storiti? Odgovor je razmeroma preprost, slediti je treba kapitalu, denarne tokove pa usmeriti k študentom. Slabih 20 milijonov evrov bi lahko že danes namenili štipendijam. To pomeni troje. Dejavnost študentskih servisov bi morale prevzeti javne institucije, na primer zavodi za zaposlovanje v sodelovanju s kariernimi centri, študentsko delo bi morali povezati z izobraževanjem in želenimi kompetencami, urne postavke študentskega dela in pogoje zaposlovanja pa dvigniti na primerljive ravni z drugimi zaposlenimi.

Sklep je na dlani. Študentsko delo bi morali omejiti, vsebinsko izboljšati in bolje nagraditi. Postati mora most med trgom izobraževanja in dela, vzvod večje učinkovitosti študija in manjše socialne neenakosti. In točka preloma s tranzicijskim sprenevedanjem.