Napake in pasti turizma

dr. Bogomir Kovač

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Turizem je konec avgusta v Evropi in drugod ena osrednjih tem razgovorov in razprav razgretih turistov in ekonomskih analitikov. Svetovni, evropski in slovenski turizem že peto leto zapored dosega izjemno rast in razvoj, statistika presega vse strateške napovedi. Turizem je očitno uspešno povezal demografsko in socialno podobo sveta, ponuja postmoderno utopijo razseljenega sveta. Slovenija je po letih iskanja našla pravo strateško pot turističnega razvoja, zelena destinacija pristnih doživetij, čutenje raznolikosti namesto vsakdanje množičnosti. V ospredju sta trajnostni razvoj in kakovost storitev, oboje pa je še vedno premalo povezano in razvito. Turizem je naša zgodba o uspehu, toda ne brez napak in pasti. Kaj torej storiti?

Svetovni turizem raste že nekaj let zapored skoraj dvakrat hitreje od svetovnega gospodarstva, rast je 6–7-odstotna, turistični biznis meri nekaj več kot 1700 milijard USD prihodkov. Morda še največ pove preprosta primerjava. Leta 1950 je potovalo na svetovni ravni 25 milijonov ljudi, lani je svetovna turistična organizacija (UNWTO) zabeležila 1,4 milijarde turističnih prihodov. Takšnega razvoja ni imela nobena primerljiva gospodarska dejavnost. EU je še vedno osrednja turistična destinacija, s 720 milijoni obiskovalcev. Turizem pomeni desetino njenega BDP-ja, zaposluje skoraj 37 milijonov ljudi. Največ na svetu potujejo Nemci, Francija je prva turistična država sveta, Hrvaška skoraj četrtino svojega BDP-ja dobi iz turizma. Turizem je v Evropi preprosto prvovrstna ekonomska, poslovna in socialna dejavnost.

Turizem je preprosto pristal na križišču prastarih človekovih strasti po odkrivanju novega, pa vplivne politično-ekonomske liberalizacije in odločilnega tehnološkega napredka. Ponuja vse, iluzije počitniškega brezdelja in utopije odkrivanja novih identitetnih svetov. Odlično streže ujetosti postmodernega človeka, njegovemu individualizmu in iskanju svobode v drugačnosti vsakdanjega življenja. Turist dejansko zapušča dom in želi zamenjati svojo rezidenčnost z reprezentančnostjo drugačnega načina življenja drugih. Turizem je v fordističnem modelu kapitalizma zavezan fiksaciji dela in bivanja. Priborjene počitnice so zato sprva predvsem uživanje brezdelja na bližnjih turističnih destinacijah. V neoliberalni eri zadnjih trideset let je v ospredju individualizacija turističnih doživetij, aktivno preživljanje prostega časa. Sedaj več ljudi več potuje, krajše in pogosteje, dlje in bolj raznovrstno. Turisti so postali globalni nomadi, doživljajo identitete drugih, da bi utrdili svojo, avtentičnost je tu zgolj blago.

Tudi slovenski turizem niza zadnja leta izjemne rezultate, nad evropskim in svetovnim povprečjem. Tuji in domači gosti so lani ustvarili skoraj šest milijonov prihodov, dobrih 15 milijonov prenočitev, do leta 2021 bi radi ustvarili štiri milijarde evrov prihodkov in podaljšali bivanje gostov na več kot tri dni. Pred petnajstimi leti so bile te številke skoraj trikrat nižje, vmes je bila globalna kriza, toda turizmu je uspelo obrniti trend kot nobeni drugi industrijski panogi. Zakaj? Trije razlogi so v ospredju. Prvič, turistično razvojno politiko smo domislili in vzeli resno, v vodstvu Slovenske turistične organizacije in tudi na ministrstvu za gospodarstvo delajo strokovni in predani ljudje. Drugič, poslovni model slovenskega turizma temelji na kompleksnem produktu, povezujeta ga trajnostni razvoj in nišni pristop. Tretjič, vse skupaj podpira sistematična in dolgoročna tržna dejavnostjo, posrečen marketinški pristop »ljubezni in čutenja« Slovenije. Slovenija je v tem pred Hrvaško, ki velja za regionalno turistično velesilo.

Toda ni vse zlato, kar se sveti, veliko govorimo o fizičnih kazalcih, manj o kakovosti. Število turistov narašča, dohodek na turista pada, primerljiva konkurenčnost tudi. Še vedno prevladujejo tranzitni in dnevni gosti, zaokrožene turistične destinacije so premalo povezane, Bohinj in tudi Pohorje ostajajo zaradi lastniških kolobocij sive lise. Tudi zgodba o zeleni turistični Sloveniji ni dovolj preprosta in udarna, da bi bila dovolj prepoznavna in uspešna. Seveda, imamo Batagelja v Postojni, Jankovićevo Ljubljano in uspešen Podčetrtek, pa atraktivni Bled, spodbudna je mreža inovativnih turističnih podjemov, na primer »glamping« in še kaj. Stavimo na naravne lepote, toda nimamo ustreznih namestitvenih zmogljivosti, imamo petzvezdična naravna doživetja, ne pa tudi hotelov. Danes je pomembno, da si na globalni turistični karti sveta. Tu podobno štejejo Unescova kulturna dediščina ali pa internetna priporočila gostov. Kakovost storitev še vedno caplja za naravnimi danostmi.

Če želimo biti globalna butična in zelena destinacija, potem smo posebej občutljivi na čezmeren turizem. V Benetkah ali Dubrovniku, tudi v Plitvicah in na slapovih Krke na Hrvaškem, fizično omejujejo število obiskovalcev. Velike turistične križarke povsod veljajo za pokop lokalnega turizma, spletni airbnb je premešal urbani trg nepremičnin, ogroža hotelski biznis in univerzitetna mesta, tudi v Ljubljani. Večina slovenskih zagat, na Bledu, v Piranu, Kranjski Gori in drugod, je bolj posledica slabe infrastrukture kot množičnega turizma. Toda trajnostna usmeritev je zanka, ki lahko občutljivega in zahtevnega gosta odvrne prej kot hrvaška draga prodaja »zraka in sonca«. Naša priložnost so Plečnik, dobra gastronomija, kongresni turizem, razpršena kakovostna doživljajska ponudba, nekaj, česar ne ponujajo drugi okoli nas. Drugačnost in kakovost sta ključna konkurenčna prednost.

Turizem so ljudje, smo ponavljali pred leti, vmes smo se opekli s kapitalom. Danes ponujamo naravo in turistično inovativnost, toda kakovost in prijaznost sta še vedno pot do uspeha. Turizem tod pooseblja državo, z majhno in odprto, raznoliko in svobodomiselno ponudbo. Uspel je svoje vrednote spremeniti v vrednosti. Drugi lahko dosežejo Olimp v obratni smeri.