Sedem veličastnih

dr. Bogomir Kovač

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Vrh G7 v francoskem letovišču Biarritz konec avgusta 2019 je po pričakovanjih deloval kot slaba politična farsa. V soju žarometov majhnega omizja sta bila Trump in Johnson videti še bolj groteskna, nekdaj enotni elitni klub držav pa v krpanju multilaterizma povsem razglašen. Francosko predsedovanje naj bi bilo osredotočeno na probleme neenakosti, svetovne varnosti, podnebnih sprememb in trgovinskih vojn. V ozadju širšega kroga vabljenih so bila vnaprej pripravljena presenečenja, najprej že pred srečanjem z Rusijo, kasneje z Iranom, pa Brazilijo in Kitajsko. Dramatični vložki so postali mašilo izpraznjene vsebinske agende. Macron je izstopal z ambicioznimi pobudami, Trump z banalnostjo svoje diplomacije. Edina konkretna posledica srečanja je prgišče dolarjev za reševanje požarov v amazonskih gozdovih, ki je ujezil Brazilce. Drobiž za obliž nesposobnosti in nemoči G7.

G7 je neformalna skupina razvitih industrijskih držav, letna srečanja na vrhu naj bi delovala kot ekskluziven klub najvplivnejših voditeljev sveta. Zagovorniki vseskozi hvalijo njegov format. »Sedem veličastnih«, majhen klub držav povezujejo skupne vrednote, institucionalni red in strateški interesi. Nasprotniki mu očitajo premajhno reprezentativnost, tradicionalno evropocentričnost s klasično prevlado ZDA. Toda zmeda je tu od samega začetka. G7 je leta 1975 nastal kot šesterica držav, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Italije iz Evrope ter ZDA ter Japonski so leto kasneje dodali Kanado. EU začne enakopravno sodelovati v klubu leta 1981, toda ne šteje. Potem pa so leta 1998 vključili Rusijo, ki pa ima zaradi aneksije Krima zamrznjeno članstvo. Novi formalni G8 je tako že pet let stari G7. Putinovo vrnitev napovedujejo za naslednje leto, ruska diplomacija se zavzema za dodaten vstop Kitajske in Indije. Torej bi leta 2020 dobili G10, nekakšno polovičko G20, kajpada s Trumpovim podpisom v ameriškem volilnem letu. Komediji zmešnjav očitno ni videti konca.

G7 je nastal v paničnem obdobju naftne krize, razpada Bretton Woodsa, rožljanja Kremlja in vzpona neuvrščenih iz »tretjega sveta«. Velja za izrazito neformalno skupino z letno rotacijo predsedovanja med članicami. Struktura članic je nenavaden miks povojne arhitekture sveta, Rusija je bila v tej združbi Clintonov poizkus podpore prozahodnemu Jelcinu. Američani so v G8 skušali Rusijo spremeniti v lojalno partnerko, toda Putinova politična vizija velike Rusije je bila drugačna. ZDA so v G8 vedno iskale politično legitimacijo svojih strateških interesov glede svojih energetskih in vojaških ciljev, Rusija pa je prav tu želela jasno demarkacijsko črto. Ruski odgovor na širitev EU in Nata proti vzhodu in Ukrajini je bila zasedba Krima, kar je zahodni svet vrnilo na okope hladne vojne, ekonomskih sankcij in političnih pritiskov. Toda razkol na stari osi zahodnega liberalizma in vzhodnega avtoritarizma se je izpel. Danes gre za drugačne poudarke.

ZDA se vedno bolj zapletajo v spore z EU zaradi carin in omejevanje svobodne trgovine, različna stališča imajo glede Irana in Kitajske, podnebne agende in globalne ekonomske ureditve sveta, še najbližje so morda popuščanju do Rusije. Macron je Putina gostil pet dni pred srečanjem, s Trumpom se strinjata, da prihodnje leto na vrh povabijo Rusijo. Putin bo verjetno na predsednikovem zasebnem posestvu, kjer bo nedvomno potekal del srečanja, svečano obljubil, da Rusija tokrat ne bo posegla v ameriške volitve, in javno podprl Trumpa. Toda eden in drugi sta v zadnjih petih letih povsem razbila največjo prednost G7, klubsko pripadnost povojni ureditvi sveta. Čeprav se zdi G7 brez Rusije enotnejši, pa lahko širitev na G10 lažje prikrije njegovo novo težavo, vedno večja trenja med državami razvitega kapitalističnega centra. Razhajanja niso zgolj ekonomska, temveč vse bolj tudi politična in vojaška, nasprotij med ZDA in EU ni mogoče več prikriti. Zato Francija in Nemčija zahtevata redefinicijo transatlantskih povezav, Velika Britanija pa odhaja. Toda EU mora preprosto izstopiti iz dolge ameriške sence. Preden Trump zapusti tudi ta forum, ga morajo večinske članice EU temeljito prevetriti. G7 je morda najboljši okvir za takšen politični prelom pri nekakšni »osamosvojitvi« EU.

G7 je nekdaj pomenil skoraj tri četrtine svetovnega BDP-ja, danes zgolj polovico, s politično-ekonomskega vidika klub postaja vse manj relevanten. G20 se zdi veliko boljša in modernejša alternativa, nekakšna prva liga globalne ekonomske koordinacije in političnega sodelovanja. Tudi ob krizi 2008 se je najprej sestal G20 in ne G8. Na srečanjih G20 v Washingtonu in Londonu so tedaj v pol leta dorekli skupno protikrizno politiko, čeprav zadnja leta tudi G20 pesti enaka ameriška nadloga. V ospredju so notranji spori med članicami kluba, vse bolj gre za zavračanje konsenza, stopnjujejo se tveganja ekonomskih vojn in političnovojaških spopadov.

V 21. stoletju nobena država ne more voditi samostojne ekonomske in mednarodne politike. Svet potrebuje aktivno in učinkovito multilateralno povezovanje, vedno bolj integrirane in povezane globalne institucije. Problem sta koordinacija in nadzor, toda tega ne morejo reševati enostranski izstopi (brexit) ali vrnitev k ekonomskemu nacionalizmu (ZDA). Ameriški antiglobalizem se s Trumpom dramatično stopnjuje, ekonomski in politični nacionalizem in populizem pa se nevarno razraščata tudi drugod.

Drugo leto se G7 po sedmih letih vrača v ZDA. Morda bodo na Trumpovem Doral Resortu v Miamiju ponudili pravo rešitev benevolentnega hegemona, novi G- na osrednji osi Zahod-Vzhod. Poleg ZDA in EU sta tu Kitajska in Japonska, vmes pa evroazijska Rusija. Ekskluziven klub G5 lahko napiše nova pravila igre za multilaterizem 21. stoletja. Še en kompromis za preživetje žlahtne gnilobe Zahoda.