Politično kadrovanje

dr. Bogomir Kovač

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Politično kadrovanje v državnih podjetjih je pred dnevi znova odprlo Pandorino skrinjico našega korporativnega upravljanja, polno sprenevedanja in navidezne nemoči. Politično nameščanje kadrov na vodilna mesta družb je stara in pogosta praksa, prijave tega početja so redke, hiter in dramatičen razplet pa je domala unikum. In to je edina svetla točka Šarčeve kadrovske polomije. Povezanost politike in biznisa je stara, tudi legitimna, kolikor je politično transparentna in družbeno odgovorna. Slovita ugrabitev države s strani vplivnih elit ima dve plati. Velja tako za vmešavanje politike v vodenje podjetij kot tudi za prevlado korporacij nad državo. Politično-lobistično močvirje korporativnega upravljanja pa ni zgolj slovenska posebnost, ne velja zgolj za javni, temveč tudi zasebni sektor. Novi način kadrovanja v državnih podjetjih in drugod bo zato večji zalogaj, kot si predstavlja prvi minister Šarec.

Afera strankarskega sekretarja LMŠ Braneta Kralja je povedna in značilna, ponuja pa več vprašanj kot odgovorov. V kandidacijskem postopku za majhno državno družbo Uradnega lista (UL), ki sodi pod okrilje SDH, se je Kralj pri predsednici nadzornega sveta zavzel za znanega kandidata. In predsednica Irena Prijović je takšno dejanje povsem legitimno in skladno s pravili korporativnega upravljanja naznanila državni protikorupcijski komisiji in o tem obvestila tudi SDH. Od tod je afera prišla v medije in upravičeno dobila razsežnosti prvovrstne politične afere. Težava LMŠ je dvojna. Afera je tokrat povsem strankarska, Kralj je najtesnejši Šarčev zaupnik, oboje lahko spodkoplje politično podporo volivcev. Šarcu lahko manjka marsikaj, vendar ne politični občutek. Od tod tako hitra in radikalna reakcija.

V šahovskem jeziku je Šarec za rešitev vladnega kralja moral hitropotezno žrtvovati Kralja kot strankarskega konja. Tako se je izognil lastnemu političnemu matu. Kralj v nobenem primeru ni deloval na lastno pest, Šoltes pa tudi ni bil človek LMŠ. Zakaj bi torej Šarec žrtvoval svojega Kralja za Šoltesa? Nekateri v tem vidijo politični amaterizem, drugi opozarjajo na obračun centrov moči znotraj LMŠ, za tretje je to morda prestižna bitka menedžerskih in političnih interesov. Veliko pomembnih kadrovskih sprememb in čudaških rešitev se je skoncentriralo v zadnjem času, v SDH, DUTB, HSE, Telekomu in drugod. Ne intervenirajo v podjetjih vedno politiki, pogosto z državo šahirajo tudi poslovneži. In tu običajno tudi tiči korporativni kavelj 22.

Domačijska kadrovska politika ni od včeraj. Pokojni politični starosta Ivan Oman je že nastanek nove države pospremil z ugotovitvijo, da so pri kadrovanju pomembni »naši«. Gregor Golobič, z naskokom najinteligentnejši generalni sekretar, je ta posel za Drnovška in LDS opravljal dobro desetletje. Bolj ali manj znamenitih afer je bilo veliko, od lakonične Ropove izjave glede Jankovića do lomastenja Janševega Petka ali skrivalnic Dimčeve pod Pahorjevo vladavino. Ko je KAS pred dobrimi desetimi leti pod okriljem pravil OECD prvič skušal uveljaviti model akreditacijsko-nominacijskih pravil, ga je lastna vlada preprosto obšla. Dejansko so se v tem desetletju in pol, po vstopu v EU, uveljavile tri prakse. Prva govori o razmeroma jasni delitvi kadrovskega plena na naše in vaše (Janševa vlada 2004–2008), druga uveljavlja pravila, da bi jih lažje obšla (Pahorjeva vlada 2008–2011), tretja ustvarja politični kaos s hitrimi kadrovskimi menjavami in domačijskim kadrovanjem (štiri vlade 2012– 2019). Danes imamo množico pravil, ki pa jih nihče ne upošteva.

Dejansko pa je prepletenost politike in biznisa stara in tudi povsem legitimna, če je regulirana in transparentna. To velja enako od sredine 18. stoletja, ko so delniške družbe začele delovati kot politično regulirane družbe, pa vse do danes, ko so velike globalne korporacije močnejše in vplivnejše od samih držav. V sodobnem kapitalizmu ni zgolj problem, kako politika intervenira na korporativni ravni, temveč kako korporacije brez pravega političnega nadzora usmerjajo države. Indeks korporativne politične vključenosti (CPEI), ki meri politično transparentnost zasebnih korporacij, prinaša presenetljive rezultate. Med merjenimi uglednimi družbami je samo odstotek odličnih, tretjina je v povprečju, ostali so problem. Očitno je politična družbena odgovornost korporacij (PCSR) globalni problem, ki ne pristaja na preprosto ločevanje politike in ekonomije, javnega in zasebnega. Družbene verige vrednosti povezujejo biznis v različnih državah, vključujejo vse deležnike, ne zgolj lastnike kapitala. Aktivno vladanje zahteva samoregulacijo, globalni nadzor, etične standarde in sistematično skrb za odprtost, predvidljivost, transparentnost in legitimnost delovanja.

Kje se torej začenja Šarčeva nova praksa kadrovanja? Morda v spoznanju, da se politično kadrovanje dolgoročno ne izplača, ne politično in ne poslovno. Vsak mora razumeti tveganja vstopa na politični in poslovni trg, nihče ni nikomur ničesar dolžan, še najmanj politiki v imenu države in na račun davkoplačevalcev. Imamo dovolj pravil, da kadrovanje prepustimo profesionalnim komisijam in izbiram na korporativni ravni. Potrebujemo poklicno profesionalizacijo upravljavcev in strogo regulacijo tega poklica, predvsem pa več znanja in strokovnosti, na akademski in organizacijski ravni. Prijovićeva je obrnila list, zapreti je treba knjigo. Britanska vlada ima, ne glede na politično krizo, dober večletni program strateškega ravnanja na tem področju.

Politična zavest o dobrem upravljanju je šibka, družbena odgovornost majhna, pohlep po moči in koristih pa velik. Zevs je nekoč želel kaznovati malopridnost ljudi, zato je s Hefajstom ustvaril prelepo Pandoro, njena skušnjava pa je pokopala vse. Šarec morda čaka na malo ptico z dna skrinje. Imenuje se Upanje.