Kloaka sprenevedanj

dr. Bogomir Kovač

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Odstavitev uprave Petrola še vedno upravičeno buri duhove in poglablja dvome o stranpoteh korporativnega upravljanja. Zgolj naključje je povezalo usodno sejo nadzornega sveta (NS) Petrola 25. oktobra 2019 in predstavitev protokola za ravnanje članov NS glede političnih in drugih pritiskov v okviru Združenja nadzornikov Slovenije. Temelj korporativnega upravljanja, od vodenja do nadzora družb, so odgovornost, transparentnost in etičnost ravnanja. V Petrolu so akterji na eni in drugi strani očitno te zaveze podredili svojim interesom in strastem. V središču spopadov imamo torej novo zgodbo o poslovnih vitezih in damah, političnih vojščakih in poslovnih čarovnikih, plačancih in izobčencih. Petrolova zgodba je nov poduk, kam lahko pripeljejo takšne igrice in peskovniki. Kot vedno na račun razvoja poslovne skupine, pa tudi slovenske države.

Zgodbo odstopa poznamo in bila je domala filmska. V medijih se je o tem šušljalo že pred usodno sejo, zato so bile tam televizijske kamere, odvetniki in redkobesedni govorci. Čeprav so pred sejo vsi zanikali možnosti zamenjave uprave, so bili nanjo pripravljeni, sporazum je bil kuvertirana poteza. Prve in vse naslednje izjave so bile pomirjajoče, vsi so delovali trezno, govorili so malo, povedali nič. Uprava sporazumno odstopa, odločitev NS o njeni zamenjavi je bila enotna. Za obe strani je javni razlog za razhajanje drugačen pogled na razvoj Petrola, v sporazum so zapisali odpravnine in se zavezali k molku. In ta tišina sedaj odzvanja.

Slavni trikotnik korporativnega upravljanja, odgovornost, transparentnost in etičnost, je nedeljiva celota. Z njo korporativno upravljanje stoji ali pade. Transparentnosti ni, če obe strani druga drugi sporazumno zavežeta jezik, poslovna odgovornost in etičnost izgubita smisel. Iz pravnega mnenja ugledne odvetniške družbe, ki ga je naročil NS pred usodno sejo in je kakopak pricurljalo v javnost, izvemo še največ. Očitno so spori med upravo in NS trajali dlje časa, vsaj nekaj mesecev. Razhajanja so bila glede širitve družbe, nakupov podjetij, obsega in virov financiranja novega razvoja. Očitek NS je dvojen, takšen pristop se razlikuje od strateških načrtov družbe, uprava naj bi dajala slabe in zavajajoče odgovore. Oboje, finančna tveganja in kadrovske mišelovke, zadostujejo za odpoklic. Reči kakopak niso enoznačne.

Če je uprava prepričana o razvojnih projektih, poslovni učinkovitosti in svojih etičnih ravnanjih, zakaj potem od njih in družbe odstopa brez boja? Na koncu jih zanimajo zgolj lastne odpravnine in zapiranje informacij o vzrokih njihove zamenjave. Če je NS kljub nespornim poslovnim uspehom družbe odkril morebitne sporne posle, prišel v odkrit in legitimen spor z upravo, zakaj je ni krivdno razrešil? Tako pa se je raje izognil lastni odgovornosti in se zavil v molk. Eni od zgovornejših tihih indikatorjev razmer so predstavniki zaposlenih v NS, ker dejansko stoje na obeh straneh in so pri razrešitvi uprav v velikem precepu. Če so soglasno privolili v zamenjavo, potem uprava nima zaupanja zaposlenih. Ali pa so Berločnikovi na NS prvi ponudili tako vodotesen sporazum, da so v njegovem zavetju odstop brez tveganj potrdili. Seveda je iluzija, da zunanji lastniki, država in zasebniki, niso ničesar vedeli o zamenjavi. Verjetneje je, da so pri tem sodelovali, da gre tu za trk njihovih interesov. Drobne Popovićeva je dovolj vpeta v te mreže in ima toliko izkušenj, da ne bi brez pokritja tvegala menjave. V tej kloaki sprenevedanj ni nikogar s čistimi rokami.

Petrol je dve desetletji naša največja družba po prihodkih, pri vrhu tudi glede dobička in poslovnih rezultatov. Nikoli ni bil prava naftna družba, ker ni imela rafinerij, čeprav je na trgu prevladujoč naftni trgovec, mu marže določa država. V letu 1996 je pod Premkovo upravo doživel prvo korenito poslovno prenovo. Projekt ORSP je tedaj v državi veljal za pionirski premik menedžmenta sprememb od spodaj navzgor, vodila ga je Mariča Lah. Petrol je med prvimi strateški poslovni načrt spremenil v dinamično orodje uprave in NS. Pravi zasuk k trgovski in sodobni energetski družbi pripada Lotričevi poslovni ekipi, Berločnik je kasneje zgolj nadaljeval njeno razvojno vizijo, seveda z novimi poudarki trgovske in energetske transformacije. Vmes so Petrol povsem zavozili. Leta 2005 so uglednega Mejaka na čelu NS zamenjali s pritlehnim Zagožnom, padla je Lotričeva uprava, začel se je klavrn pohod Janševih poslovnih ekip (Kryžanowski) in kadrovski direndaj pod Pahorjevo vlado (Svetelšek). Doživeli smo spopad poslovnih elit, spletenih okoli Istrabenza in Bavčarja. Berločnikova ekipa je po letu 2011 najprej opravila finančno sanacijo in potem še poslovno prestrukturiranje družbe. Berločnik je Petrol popeljal na pota stare Lotričeve slave in še dlje.

Petrol je kot energetska družba na pravi poti. Naftni biznis je še vedno v središču poslovanja, toda poti si utira drugod, s pokrivanjem drugih energetskih virov in storitvami sodobne mobilnosti ter varčevanja. Čas je prelomen glede razvoja in ugoden glede investiranja. Petrol na leto namenja 100 milijonov za investicije, premalo za resen preboj in dovolj za udobno čakanje. Spora na tej točki ne bi smelo biti, kdorkoli bo že vodil in upravljal to družbo. In tu je osrednja nevarnost Berločnikovega strmoglavljenja. Ni toliko problem, kdo stoji za tem, temveč kako naj gre družba naprej in s kom. NS tega odgovora ni dal, uprava je očitno s tem špekulirala. Usoda družbe je v rokah decembrske izredne skupščine.

V tej večni igri korporativnih prestolov je tudi tokrat naplavilo veliko spornih ravnanj, pa tudi neznanja in večnih zavajanj. Petrol je zasebna družba, toda o njeni usodi še vedno odloča država. Na prvi strani Petrolovega strateškega poslovnega načrta za leto 1996 najdemo rek Andyja Warhola: »Morda vsega tega ne razumemo, ne moremo pa si privoščiti, da bi o tem nehali razmišljati in govoriti.«