Igrale se delije ...*

Heni Erceg

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Politične garniture po vsej tako imenovani regiji, kot se zdaj – da slučajno ne bi omenili osovražene Jugoslavije – reče ozemlju nekdanje skupne države, so se te dni zelo razživele (in skoraj zakuhale prelivanje krvi); letele so medsebojne obtožbe malih vodij še manjših tukajšnjih držav, obtoževali so se v pismih, resolucijah ... Eni trdijo, da je bil zločin v Srebrenici genocid, drugi, da je bil samo navaden zločin, zato je bila vsa v srce segajoča 20. obletnica srebreniške tragedije ovita v meglico lažnega sočutja, perfidnih izjav pritlehnih svetovnih in domačih politikov. Ti so se množično zgrnili v Potočare, da bi ob grobovih osem tisoč pobitih Bošnjakov imeli svojo politično mašo in se prav narahlo posuli s pepelom, ker so pred 20 leti zavestno žrtvovali ogromno skupino prebivalcev ene izmed pokrajin, menda zato, da bi se vojna v Bosni končala.

Pred slovesnostjo v spomin na tragedijo so se tisti, ki so najodgovornejši za pokol Bošnjakov, uradniki v Varnostnem svetu ZN, domislili, da bi bilo res treba sprejeti kako resolucijo, v kateri bi pisalo, da se je v Srebrenici zgodil genocid, da v prihodnje nihče več ne bi imel pravice zanikati tega dejstva. Potem je Rusija vložila veto, ker bi s tem oblatili celoten bratski srbski narod, srbski premier pa je od nje zahteval zaščito za svoje nedolžno ljudstvo in rohnel, da »Balkanu grozi vojna, če bodo države izglasovale resolucijo o Srebrenici«. Nato je srbski predsednik pisal celo angleški kraljici in zahteval pomoč v zvezi z genocidom, iz Beograda pa so v Zagreb poslali ostro noto o tem, da je prav sramotno, da bodo Hrvati vsak čas praznovali obletnico operacije Nevihta, s katero so osvobodili zasedena ozemlja, saj je bil to »predvsem zločin nad 250 tisoč Srbi, pregnanimi iz Hrvaške«. Zato bodo iz Beograda budno spremljali, kateri tuji diplomati vse bodo prišli na Hrvaško na proslavo ob obletnici Nevihte.

In kaj bo »mogočna« Srbija storila s tistimi, ki si bodo drznili priti? Tega srbski premier ni povedal, je pa demonstrativno zavrnil povabilo na neko svetovno konferenco v Dubrovniku. In pogumno prišel na žalno slovesnost v Srebrenico. Da bi se poklonil žrtvam zločina, ne genocida! Toda tam so ga grobo besedno in fizično napadli, tega človeka, ki je, ko je bil še lakaj Slobodana Miloševića, rad govoril, da je »za enega ubitega Srba treba pobiti sto Muslimanov«, ena od posledic takšne politične retorike pa je bil tudi genocid v Srebrenici. O katerem se zdaj prerekajo svetovne sile, katerih predstavniki so pred kratkim pretreseni, sklonjenih glav jadikovali o »spodrsljajih« ZN in napačnih presojah evropskih vlad ter stresali podobne puhlice, in to v mestecu, v katerem se mimo peščice preživelih Bošnjakov še danes sprehajajo krvniki njihovih družin v državici, imenovani Republika srbska, ki je nastala prav po milosti točno te in takšnih svetovnih organizacij.

Izvrsten primer cinizma, značilnega za celotno zgodbo o Srebrenici, o lažnem sočutju, o resolucijah, o papagajskem ponavljanju trditev o odgovornosti, vse nad grobovi Srebreničanov, smo videli ravno na konferenci o Srebrenici, ki je pred kratkim potekala v Haagu. Tam so se zbrali mednarodni povzročitelji srebreniške tragedije, pisarniški sodelavci pri pokolu, povabljen pa je bil tudi Hasan Nuhanović, priča genocida, nekdanji prevajalec tistih, ki so imeli nalogo »skrbeti za varovano območje ZN«. A tik pred konferenco so mu sporočili, naj ne prihaja, češ da ni dobrodošel, ker bi se »v njegovi navzočnosti nekateri udeleženci počutili nelagodno«. Nemara zato, ker so mu v Srebrenici ubili očeta, mamo in brata, ali zato, ker je bridki pričevalec tega, kako je tedanja resolucija o Srebrenici utonila v krvi? Navsezadnje, mar ni bolno, da nekdanji ameriški predsednik Clinton, med katerega mandatom se je zgodil zločin v Srebrenici, danes tam obžaluje, da so vsi skupaj zamudili priložnost, da bi pravočasno posredovali, zdaj, 20 let pozneje, pa naj bi to »malenkostno« napako popravili z nekakšno resolucijo o genocidu. Brez dvoma je to neverjetna in žalostna manipulacija z grozovito tragedijo, katere obletnico so tako množično zaznamovali politični malopridneži, med njimi tudi hrvaška predsednica, desničarka, ki je tam prav tako nekaj ganjeno blebetala o nujnosti kaznovanja zločincev, ki naj bi bilo prvi pogoj za spravo. Kot da zgodba pri njej doma ni enaka; tudi na Hrvaškem se zločinci obravnavajo kot junaki, na primer Tomislav Merčep, odgovoren za strahotno mučenje in smrt več deset srbskih civilistov, med njimi 12-letne deklice, pravosodje pa je ravno pred kratkim spremenilo obtožnico in namesto poveljniške odgovornosti mu zdaj očitajo samo, da »ni skušal preprečiti« izvajanja tako množičnih vojnih zločinov nad srbskimi državljani. Kako pa se počutijo žrtve tega zločinca, ki ga je hrvaška predsednica na svojo inavguracijo povabila kot »posebnega gosta«? Potem pa v Srebrenici vsa pretresena stiskala roke svojcem tamkajšnjih žrtev.

In v čem je pravzaprav razlika med hrvaškim zločincem Merčepom in srbskim Mladićem? Samo v številkah, kajti oba sta pri svojem početju ravnala v skladu z bolj ali manj uspešno, vsekakor pa zločinsko državno politiko, katere cilj je bil iztrebljenje drugih etničnih skupin. Zaradi tega so v tem bolnem pre-

igravanju podatkov o ubitih, v tej manipulaciji s puhlimi resolucijami in politični travestiji Srebrenico uporabili kot odličen poligon za vsesplošno lajšanje vesti, s tistim patetičnim »Nikdar več« vred. Do naslednje Srebrenice.

*Naslov znane srbske pesmi iz leta 1919