Suvereni ničvredneži

Heni Erceg

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Hrvaška

Hrvaški premier se je odločil, da Hrvaška ne bo zbirno taborišče za ljudi, ki v njej ne želijo ostati, in v skladu s tem za zdaj dobro obvladuje problem množice beguncev. Resda ob pomoči spretnega veznega igralca, ministra za notranje zadeve, igra dokaj objestno, v resnici gre strašansko na živce bližnjim sosedom, saj ti bijejo bitko s časom. Takoj ko Madžari zaprejo en mejni prehod, se begunci nemudoma preusmerijo proti drugemu vstopu v državo, ki je še odprt, tako da skupina beguncev območje ravno razbremeni, ko na Hrvaško že prispe druga. Hrvaška policija, prostovoljci, zdravniki, vozniki avtobusov, strojevodje, državljani … vsi so se odločili pomagati po najboljših močeh, zato pravzaprav še nismo doživeli nobenega incidenta, toda šele čez čas – odvisno od pritiska beguncev – bomo videli, ali ne bo morda to hrvaško človekoljubje splahnelo.

Hkrati pa se je ob tej krizi spet razkril drugi, obžalovanja vredni obraz Hrvaške, ki ga najbolje pooseblja predsednica republike; ta se je že ob prihodu prvih beguncev odločila, da bo junakinja najhujših nacionalističnih skupin. Poskrbela je za širjenje histerije in ksenofobije, meni, da sta napotitev vojske na meje in zapiranje meja edina mogoča ukrepa za rešitev krize, v ta namen je nemudoma sklicala svoj fantomski svet za domovinsko varnost, kajti med toliko begunci je prav gotovo cela množica teroristov. Potem je ob stalnih napadih na vlado in premiera vzpostavila vzporedno oblast in imenovala poverjenika za migrante. Mož je radikalni Tuđmanov nacionalist, ki meni, da je premierovo ravnanje prava katastrofa za Hrvaško, po njegovem bi »morali vojaki beguncem s svojimi telesi preprečiti vstop«. S fantazmami o teroristih skuša podkrepiti mnenje o ogroženosti suverenosti, v resnici pa si prizadeva prodreti z lažjo, da ima predsednica zaradi ogroženosti suverenosti pravico uporabiti vojsko.

V glavnem, desničarji vseh vrst otožno pogledujejo proti Madžarski, njenim žičnatim ograjam, solzivcu in orožju, hrepenijo po svojem Orbanu v podobi predsednika Hrvaške demokratične skupnosti, ki se je pritihotapil do meje, seveda ne zato, da bi pomagal beguncem, ampak ker se je želel prepričati, da sta žica in vojska edini možnosti za ohranitev »evropskih meja«. Opozicijski politiki brez sramu manipulirajo s temi žalostnimi razmerami in jih izkoriščajo v predvolilne namene ter tako načrtno širijo histerijo, njihove izjave pa so enako neznosne kot izjave njihovih medijskih promotorjev, katerih prostaška besedila spominjajo na izdelke nacistične propagandne službe.

Tako je komentator Večernjega lista napisal odvraten fašistični pamflet, v katerem je poudaril, da so »fotografije otrok sredstvo čustvene pornografije v službi manipuliranja z javnostjo«, da je med begunci najmanj 70 odstotkov moških, torej teroristov, ki »so pri polni moči in se ne bodo vzdržali nasilja«. Neskončnemu pljuvanju po beguncih, ki menda ogrožajo hrvaško nacionalno varnost, pa je sledilo ironično vprašanje: »Kdo je čigav talec in kdo komu jemlje svobodo? Migranti gostiteljem ali gostitelji migrantom?« Pri čemer je komentator tudi sam migrant, prišel je iz sosednje Bosne, toda to tu ne šteje, tamkajšnji Hrvati so še od Tuđmanovega poskusa ozemeljske priključitve dela Bosne Hrvaški veliko večji Hrvati od državljanov Hrvaške, zato gospod tu nima statusa begunca in ni terorist. Še več, je institucionalno etabliran lovec ravno na »Jugoslovane«, levičarje, begunce … vse, ki ogrožajo nacionalno varnost ekskluzivno »njegove« države.

Res je precej ogabno poslušati vse te lekcije iz fašizma in ksenofobije tistih, ki bi lahko že jutri prevzeli oblast, ali katoliške cerkve, katere publicist »razkriva« formulo terorizma, ko pojasnjuje, da v državo, ki jo misliš napasti, preprosto pošlješ množico ljudi, ki jih ima sovražnik za migrante. Razvpiti desničarji, bivši obtoženci za vojne zločine, akademiki, publicisti, vsi ti se pod nacionalističnim plaščem predsednice države oglašajo z mračnimi sporočili pod skupnim geslom, da je »begunski val del pošastnega načrta, katerega namen je uničiti krščansko Evropo«.

Že leta 1995, po vojni v Bosni, je Giorgio Agamben v eseju Onstran človekovih pravic napovedal nova koncentracijska taborišča v Evropi in podvomil o ustreznosti trojice država-nacija-ozemlje, veliko prej pa je Hannah Arendt v besedilu Mi, begunci opozorila, da se je celoten koncept človekovih pravic sesul takoj, ko so tisti, ki so ga razglašali, prvič naleteli na ljudi, ki so dejansko izgubili vse. Toda kdo bi bral filozofe? Čeprav se je očitno pokazalo, kako obramba nacionalne suverenosti hitro izniči vse pravice tistih, ki so zaradi nekega zla ostali brez države, nacije, ozemlja in samodejno postali brezpravna, osovražena skupina. Pred katero se Evropa brez sramu varuje s strahotnimi sredstvi iz svoje preteklosti.

Prav ta koncept zagovarjajo hrvaški nacionalisti, ki so si nekdaj zamislili »humano preseljevanje« – kar je v resnici pomenilo etnično čiščenje – in ki jim je ne tako davno v samo nekaj dneh uspelo skozi odprt koridor od tu pregnati več kot 200 tisoč hrvaških državljanov. Na traktorjih! Ker so bili Srbi in teroristi. In so ogrožali nacionalno suverenost Hrvaške.