Igra prestolov

Heni Erceg

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Parlamentarne volitve na Hrvaškem niso prinesle zmagovalca, toda če je verjeti političnim tekmecem, so zmagovalci kar trije. Zmago razglašajo oligarha obeh največjih strank, HDZ in SDP, pa tudi Most, skupina neodvisnih kandidatov, ki so osvojili 19 poslanskih sedežev in brez katerih sedaj nobena od obeh velikih strank ne more sestaviti vlade. A izkazalo se je, da je to amatersko druščino, v kateri so zbrani skupina županov hrvaških mestec in malo večjih vasi, nekaj podjetnikov in kak zdravnik, uspeh na volitvah popolnoma presenetil in je čisto nepripravljena, da bi s 15 odstotki osvojenih glasov prevzela odgovornost v izvršni veji oblasti v koaliciji z eno od dveh velikih strank. Namesto tega je Most z dolgočasno zguljeno mantro o reformah tega in onega ter rudimentarnim razumevanjem demokracije, ki predvideva izničenje volje volivcev in dejanskih izidov volitev, sprva vztrajal pri zamisli o oblikovanju vlade narodne enotnosti oziroma združitvi nezdružljivih nasprotnikov, socialdemokratov in nacionalističnih desničarjev.

Predstavniki Mosta so si s trditvijo, da nikakor ne želijo sodelovati v izvršni oblasti, ampak bi radi bili parlamentarni cerberji, ki bi imeli možnost kadarkoli obstruirati odločitve šibke parlamentarne večine in povzročati vladno krizo, na pogajanjih s HDZ in SDP vendarle pribarantali položaj premiera. Izsiljevali so s ponovitvijo volitev, če se ne bi izpolnila njihova zahteva po oblikovanju vlade narodne enotnosti, kot da je država v vojni ali da vladajo izredne razmere. Nato so z mosta v reko brcnili uglednega člana, doktorja Draga Prgometa, ker se je sestal s predsednikom socialdemokratov Zoranom Milanovićem, ne da bi o tem obvestil preostale člane Mosta, in tako ogrozil monolitnost tega združenja, ki posameznikom ne dopušča samostojnega nastopanja.

Zdi se, da so socialdemokrati hitro dojeli, s kom imajo opravka, in so se lotili zbiranja preostalih glasov, potrebnih za sestavo vlade, vendar jim brez vsaj nekaj glasov iz Mosta ne bo uspelo. HDZ pa preostane le, da zvabi k sebi mladega mesijo, vodjo Mosta, in vseh njegovih 17 apostolov, saj se je že pred volitvami združila v koalicijo z vsemi, ki so jo marali.

Videti je torej, da bo v politiki zdaj odločala volja le dela volivcev, tistih, ki so se, utrujeni od monopolističnih strank, ki sta doslej izmenično vladali Hrvaški, odločili za tretjega, naključnega dobitnika, čeprav ta ne ponuja nič novega, nič, česar še nismo slišali, in bi na ponovljenih volitvah verjetno utonil v pozabo, tako kot številni zagovorniki tretje poti do zdaj. Ker je Most jeziček na tehtnici, je prevzel vlogo političnega burkeža z nenavadnimi predstavami o delovanju politične ureditve, saj očitno ne razume, da mora imeti, če hoče izpeljati program, večino v predstavniškem telesu. Ker je seveda nima, bi se moral odločiti za koalicijo z eno od velikih strank in si v njej prizadevati za uveljavljanje svojih načel. Preprosto rečeno, prav bi bilo, da bi se najprej znotraj skupine dogovorili, kaj in s kom pravzaprav hočejo, namesto da so več dni izzivali z vnovičnimi volitvami.

Vodja Mosta, Božo Petrov, župan malega Metkovića, je z vsem svojim habitusom bliže konservativni desnici in cerkvi, saj je znan zagovornik prepovedi splava in nekdanji član nepomembne proustaške stranke.

No, zdi se, da bo ravno to najtežja naloga Mosta, saj gre za povsem nekoherentno združbo, ki jo je doseženi uspeh presenetil in ji prav notranje svetovnonazorske razlike onemogočajo uveljavitev razglašanega, resda privlačnega, a neuresničljivega stališča, da za nobeno ceno ne bo šla v koalicijo ne z desnico ne z levico. Vodja Mosta, Božo Petrov, župan malega Metkovića, v politiki popolnoma neznana osebnost, ki se je proslavil z varčnim ravnanjem z mestnim proračunom, je z vsem svojim habitusom bliže konservativni desnici in cerkvi, saj je znan zagovornik prepovedi splava in nekdanji član nepomembne proustaške stranke. Tudi precej apostolov diha samo z desnim pljučnim krilom, le eden od vplivnejših članov kaže nekatere značilnosti, po katerih je blizu socialdemokratom, vendar je hkrati politični burkež, uničujoč v katerikoli kombinaciji. Socialdemokrati so zaradi tega igrali na karto vpliva Draga Prgometa in njegovih ljudi v Mostu, kajti ta razočarani donedavni član nacionalistične HDZ je bil zares bolj naklonjen koaliciji s SDP, pa še to zgolj zaradi osebnega spora s predsednikom stranke, katere član je bil doslej, Tomislavom Karamarkom.

Kakorkoli že, povolilne razmere spominjajo na Igro prestolov, zvijačam, spletkam in izsiljevanju ni konca, ne manjkajo pa niti mesijanske utvare Mosta, katerega prvi človek trdi, da so dogodki v Franciji prava katastrofa, toda »mi vemo, kako pomembna je nacionalna varnost, in to bo za nas dodatna spodbuda pri tistem, kar bomo počeli prihodnje dni«. Kaj pa bodo počeli? Sporočili, da se je zgodila katastrofa, vpeljali izredne razmere, pozivali k narodni enotnosti in se razglasili za rešitelje. Vse to za ceno oktroiranja volitev s poskusom nasilnega odpravljanja političnih razlik. To je počela že nacionalistična HDZ še za časa diktatorja Franja Tuđmana, zato morebitna koalicija, v katero bi se povezala Most in HDZ, vsekakor nažene politično grozo v kosti.

Toliko bolj, ker zdaj, zaradi dogodkov v Parizu in toka beguncev v Evropo, ki se ne ustavi, parlamentarno demokracijo marsikdo razume popolnoma drugače kot prej. Kakor nebrzdan proces, ki ga je preprosto nujno omejiti v imenu trdne kohezije in domnevnega zagotavljanja nacionalne varnosti, varovanja »naših običajev in kulture« pred prodirajočim terorizmom.