Heni Erceg

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Morska pena (v slovenščini)

Ni je bilo vlade, ne na Hrvaškem ne v Sloveniji, ki domnevno sporne meje v Piranskem zalivu ne bi izrabljala za plehke, a donosne nacionalistične namene.

Bilo je leta 1941, ko je Ante Pavelić, vodja Neodvisne države Hrvaške, nacistične pripadnice Hitlerjevih sil osi, ustregel željam fašistične Italije in ji galantno prepustil Dalmacijo, otoke, Istro in Hrvaško primorje. Leta 1945 so Titovi partizani osvobodili to propadlo in razprodano državo, vzpostavili Jugoslavijo in spet pridobili odvzeta ozemlja. Jadransko morje je bilo potem več desetletij skupno, Črna gora je uživala v svojem delu, Bosna je dobila izhod na morje, Hrvatje in Slovenci so nemoteno lovili »tuje« ribe, ob vsej obali od Črne gore do Piranskega zaliva pa so zrasle številne tovarne za predelavo sardin.

V današnjih suverenih državicah obstajata samo še dve, ena na Hrvaškem in ena v Sloveniji, vse druge so razprodali po volji modrih nacionalističnih vlad nekdanjih jugoslovanskih republik. Potem je skupna država spet razpadla, ker so tako želele narodno ozaveščene ljudske množice, vsak je dobil svoje, toda hudič je v podrobnostih, v tistih odsekih državnih mej na kopnem, zaradi katerih se prepiramo že 25 let, in tistih nekaj litrih morja v Piranskem zalivu, zaradi katerih sta si Hrvaška in Slovenija v laseh, kadarkoli le utegneta.

Ni je bilo vlade, ne na Hrvaškem ne v Sloveniji, ki domnevno sporne meje v Piranskem zalivu ne bi izrabljala za plehke, a donosne nacionalistične namene. Seveda se Slovenija sklicuje na zgodovinsko pravico do rabe Piranskega zaliva, ki jo je pridobila še v Jugoslaviji, toda Hrvaška opozarja na določila mednarodnega pomorskega prava, njeni strokovnjaki rišejo namišljene meje, blebetajo o lastništvu Savudrijske vale, si izmišljajo »dimnik«, ki naj bi Sloveniji zagotavljal dostop do mednarodnih voda … Z drugimi besedami, Hrvaška zanika zgodovinske meje, če govorimo o določitvi meje na morju s Slovenijo, čisto drugače pa ravna v odnosu do vzhodnih sosedov. Tam se desničarji sklicujejo prav na davno zgodovino, saj je že veliki suveren Franjo Tuđman ugotovil, da ima Hrvaška smešno obliko rogljička in da bi »bilo ta prazni trebuh dobro napolniti«. S čim drugim kot z ozemljem Bosne. Zaradi tega je v devetdesetih letih tja poslal vojsko in so se ljudje tam vojskovali in umirali, vse zgolj zato, da bi se Hrvaška vzpostavila v svojih »zgodovinskih« mejah, v mejah nekdanje Banovine Hrvaške, katere ozemlje je obsegalo tudi del zahodne Bosne.

Toda brez uspeha, vsaj za zdaj; Hrvaška ohranja obliko mršave ptice, Tuđmanovi nasledniki, vsi po vrsti, pa so sklenili suverenost, ki jo je država izgubila v Bosni, katere vprašanje na meji s Srbijo, na Donavi, ni rešeno, dokazovati na tisti pičli zaplati morja v Piranskem zalivu. Tudi slovenski politiki jim niso ostajali dolžni z nestvarnimi zahtevami in nacionalističnim obstreljevanjem, čeprav se je pred časom Ivici Račanu in Janezu Drnovšku uspelo dogovoriti za vzajemno uživanje v morski peni, ribjem fondu in drugih blagoslovih Piranskega zaliva. Toda na njun sporazum so nenehno pljuvali desničarji, tukaj in tam, premiera Račana so celo razglasili za narodnega izdajalca zaradi »prodaje« Piranskega zaliva. Njegov naslednik na čelu SDP in premier Zoran Milanović pa je popolnoma ustavil pogajanja, menda nejevoljen zaradi »kontaminacije« arbitražnega sporazuma, za katero sta bila kriva slovenska birokrata, s čimer je vso stvar vrnil na začetek, saj je kanil postati celo večji nacionalist in varuh pičle suverenosti od samega Tuđmana.

V Sloveniji zdaj dan zaključka arbitraže doživljajo kot zgodovinski datum, hrvaška predsednica, pametna kot vedno, pa je dejala, da se ta odločitev »Hrvaške ne tiče, država je ne bo niti sprejela niti zavrnila, ker za nas pač ne obstaja«; takšno naj bi bilo enotno hrvaško stališče. Slovenski premier Cerar meni, da bi južna soseda morala spoštovati odločitev arbitražnega sodišča v Haagu, toda predsednik hrvaške vlade mu odgovarja, da je država leta 2015 s soglasjem vseh parlamentarnih političnih strank odstopila od arbitraže in da nikakršna odločitev »za nas ni zavezujoča«. Kot navadno se dela brezbrižnega in veseljaško trdi, da pričakuje zgolj »res zelo živahen odziv medijev«, da pa je arbitraža nepopravljivo kontaminirana in da je to za Hrvate »case closed«. Hkrati opozicijska SDP, med mandatom katere je Hrvaška odstopila od arbitražnega postopka, zdaj opozarja vlado HDZ, da formalno ni prekinila arbitražnega procesa, s čimer je državo spravila v izrazito neprijeten položaj. Da, tudi ta stranka si mora prigrabiti kako nacionalistično točko, enako kot slovenski politiki, za katere je konec arbitraže tako rekoč življenjsko pomemben. Karl Erjavec, vodja slovenske diplomacije, meni, da je odločitev sodišča za Hrvaško zavezujoča, čeprav ne zna odgovoriti na vprašanje, kaj storiti, če bo ta vztrajala pri svojih stališčih. Bodo Slovenci nemara spet zmanjšali pretočnost na mejah in tako ustvarili obupno gnečo, s tem pa ogrozili predvsem svoje državljane, saj so ti najštevilnejši turisti na Hrvaškem? Ali pa bo v Piranski zaliv vplul vojaški čoln Triglav, kakor grozi ostareli nekdanji politik Dimitrij Rupel? Hrvatje na to seveda odločno odgovarjajo, da bodo tja nemudoma poslali tri od svojih treh vojaških čolnov. Resnično mogoča flota, s krovov se bodo lahko gledali prek frač, se obmetavali s sardelami in mahali z zastavami.

Da, tako je to, kadar se prostorna hiša spremeni v več majhnih zadušljivih apartmajev, v katerih živijo večno nejevoljni stanovalci, ki se nenehno prepirajo zaradi rabe skupnih prostorov. Ali: hoteli ste drobiž, dobili ste drobiž!