Strateška sodba

Heni Erceg

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Pogosto se je zgodilo, da je poslal sporočilo: »Naj pride, da ji osebno pojasnim, kaj počnejo njeni ustaši!« In kako rad je imel TV-kamere, prav kakor vsi ti nasilni izrodki, vsi so se širokoustili pred njimi in javno blebetali stvari, ki so bile pozneje na sojenju v Haagu zanje zelo obremenilne. Bila sem v Vrliki, ko je ukazal bombardirati to mesto v okupirani Krajini, in posneli smo letala JLA, kako odmetavajo svoj tovor na bolnišnico, kamor so se zatekli stari in bolni meščani, ki jih niso pravočasno evakuirali. Zaradi teh posnetkov so njegovi sodelavci, generali iz vrha JLA, na beograjski televiziji pripravili oddajo, s katero naj bi vsemu svetu pojasnili, da so posnetki divjaškega uničevanja bolnišnice, označene z velikim redečim križem, v resnici navadna montaža in ustaška propaganda. Kajti JLA, se razume, ne bi nikoli napadla svojega ljudstva.

Kmalu so na njegovo povelje, torej po ukazu Ratka Mladića, takrat, leta 1991, poveljnika Kninskega korpusa, pred nekaj dnevi pa v Haagu obsojenega na dosmrtno zaporno kazen, letala »ljudske« armade bombardirala Zadar, Šibenik … razdejani so bili vasi in mesta na Hrvaškem, storjeni množični vojni zločini. Da, bala sem se ga v tistih letih, ko sem poročala o vojni na Hrvaškem, iz katere se je po zasedbi velikega dela ozemlja umaknil in odšel v Bosno, tam pa si nato privoščil vse, kar je lahko v užitek patološkemu, serijskemu morilcu. Najprej je »ubijal« in več let barbarsko oblegal Sarajevo, potem je Prijedor, Omarsko in vzhodno Bosno … okrutno in temeljito »očistil« Nesrbov, nato je v Srebrenici popolnoma pobesnel in zagrešil genocid, zaradi česar mu je navsezadnje sodišče v Haagu izreklo najvišjo kazen. To naj bi bil pravičen konec nekega polnokrvnega zločinca in začetek boljših odnosov med Bošnjaki, Srbi in Hrvati, s to razsodbo naj bi se zagledanost v preteklost preobrazila v temelj kakovostnejše skupne prihodnosti narodov, katerih pripadnike je pobijal Ratko Mladić, in tistega, v katerega imenu je pobijal. Vendar ni. Ni zato, ker je Mladićev greh s svojevrstnim pravosodnim cinizmom izvzet iz konteksta odgovornosti srbskega političnega vodstva za zločine v Bosni in Hrvaški, ker je vrhovni guru krvavega razpada Jugoslavije Slobodan Milošević pravzaprav osvobojen odgovornosti za projekt velike Srbije in za vse zlo, ki ga je ta načrt nosil v sebi. Ratko Mladić je tako ostal sam nad trupli v Srebrenici in Prijedoru in Ovčari, čeprav se je ideja zla rodila veliko prej, preden je postal njen glavni izvrševalec.

Tako je zato, ker so amerikanizirane haaške sodnike vodili strogo politični vzgibi in so relativizirali odgovornost režima, brez katerega Mladića preprosto ne bi bilo, s čimer je, enako kot v razsodbi, izrečeni medvojnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću, v vsej tej krvavi pripovedi pogubni režim Slobodana Miloševića odvezan krivde. V sodbi Mladiću je kot nekaj čisto nepomembnega, zgolj v opombi na dnu 2090. strani, navedeno, da sodniki niso našli dokazov, da bi bil Milošević soudeležen pri skupnem zločinskem početju v letih od 1991 do 1995, katerega namen je bil pregon Bošnjakov in Hrvatov z velikega dela ozemlja BiH, kjer so Srbi hoteli ustanoviti etnično homogeno državo. Kakor da navsezadnje Miloševićeva zamisel ni bila uresničena v obliki etnično čiste Republike srbske, ki danes zavzema precejšen del BiH. To ni nič drugače, kot če bi bilo v namišljeni sodbi Franju Tuđmanu, če bi bil ta po kakem naključju še živ in bi mu sodili, navedeno, da ni vedel za zrušenje Starega mostu v Mostarju, postavljanje taborišč za Bošnjake, vojne zločine, izseljevanje bošnjaškega prebivalstva … torej kot da hrvaška udeležba v vojni v Bosni ne bi bila del političnega programa Tuđmanovega režima, ampak bi šlo zgolj za zločine nekih odpadniških, paravojaških skupin. V glavnem, ob koncu mandata je haaško sodišče izreklo pomembno sodbo najhujšemu od vseh tukajšnjih zločincev, hkrati pa beograjski politični vrh odvezalo odgovornosti za vojne in zločine in s tem celotno krvavo bosansko zgodbo prikazalo kot notranji spopad med posameznimi etničnimi skupnostmi. Kakor da bi bili strahotni zločini v Prijedoru v Bosni, mrcvarjenje Vukovarja na Hrvaškem in pokol v Srebrenici mogoči brez precejšnje vojaške pomoči v ljudeh in orožju, ki jo je Srbija pošiljala svojim terenskim izvrševalcem zla, kakršen je bil Ratko Mladić.

Brez dvoma je dosmrtna zaporna kazen za Ratka Mladića pomembna, če jo vzamemo kot zapoznelo zadoščenje za žrtve, z družbenega vidika pa je to le še ena nepomembna sodba. Prav zaradi izostanka omembe – pa četudi jedrnate – kolektivne odgovornosti in zavestne oddaljitve od političnega režima, ki je bil dejanski kreator strahotnih zločinov na ozemlju Jugoslavije, vse do genocida v Srebrenici. Zato ne smemo pričakovati niti družbene streznitve, kakršno so v Nemčiji omogočili nürnberški procesi in obsodbe nacističnih vodij, s katerimi so dejansko obsodili nacistični režim kot tak. Proces denacifikacije v tej državi je resda trajal polni dve desetletji, toda tamkajšnja družba je postala zgledna demokracija, ki očitno prezira svojo strahotno preteklost, skupnost, v kateri se holokavst ali zločini Hitlerjeve vojske nič več ne zanikajo. No, dobri nameni haaškega sodišča so se sfižili prav zaradi nepripravljenosti, da bi obravnavalo poveljniško odgovornost tukajšnjih političnih elit, zato Mladić in njegovi tovariši v zločinu na vseh vojskujočih se straneh ostajajo mitski junaki, Srbi in Hrvati pa dosmrtni talci krvave dediščine svojih voditeljev, Tuđmana in Miloševića.