Moralna čustva

Heni Erceg

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Hrvaška

»Kdor na javnem mestu žali moralna čustva državljanov, bo kaznovan z denarno kaznijo od 50 do 200 nemških mark ali z zaporno kaznijo do 30 dni.« Tako se glasi eden od členov hrvaškega zakona o prekrških, ker pa je za opičjaka, ki bi žalil čustva državljanov, predvidena kazen v nemških markah, ki že davno niso več v rabi, bi bilo mogoče sklepati, da gre za prastaro ostalino. Vse kaže, da je suverena in samostojna Republika Hrvaška preprosto prepisala zakon o prekrških države Jugoslavije. Ki je že davno ni več. A kot da je še vedno tu. Kajti prepisane niso samo kazni za tiste, ki »žalijo moralna čustva državljanov«, tudi »prekrški« so enaki. Danes se je še vedno – tako, kot se je bilo včasih – mogoče pregrešiti zoper izmišljene nacionalne simbole. Nekoč je jugoslovanska čustva lahko globoko užalilo prepevanje banalne rimarije Vila Velebita, jugoslovanski domoljubi so radi prijavljali tovariše, ki so v krčmi opiti jecljali to pesem, jugoslovanski biriči so jih aretirali, sodnik pa obsodil »zaradi žaljenja moralnih čustev državljanov«. V obrazložitvi je pisalo, da gre za nacionalistično pesem, ki pomeni grožnjo bratstvu in enotnosti, zato so slehernega brezveznika, ki je bil kdaj aretiran, ker je prepeval o Hrvatih, zaljubljenih v svoj »smilj« in gorske »stene«, v novi Hrvaški razglasili za junaka, nacionalno junaštvo v obliki prepevanja o »vili vseh Hrvatov« pa je bilo v življenjepisu pomembnejše od vsake fakultetne diplome.

V glavnem, zaradi tega bitja iz puhle narodne bajke, zaradi te Vile Velebita, katere ime danes nosijo številne krčme in restavracije in apartmaji po hrvaških zakotjih, se je nekoč šlo v zapor. Kaj pa danes? Danes so pravila ista in tudi moralna čustva državljanov se niso spremenila, čeprav se ne ve, kako se meri njihova prizadetost, mislim prizadetost čustev in državljanov. Mar za to obstaja kako merilo, se državljanom jemlje kri ali jih anketirajo, v odgovorih na anketna vprašanja pa množično poročajo, kako globoko so bili prizadeti, ko so videli, kakšen posmehljiv odnos ima do Vile Velebita novinar portala Index. Je bil ta zaradi tega upravičeno aretiran, priprt in kaznovan?

Je dovolj presoja represivnih organov, da gre za nacionalni simbol, kakršen je bil nekoč tovariš Tito ali himna Hej, Slovani, in je vsakršen poseg v te bedaste verze in celo objava, pa čeprav samo na Twitterju, dovoljšen razlog, da se zažene celoten policijski aparat? In da Gordana Duhačka, novinarja Indexa – ki je Vilo Velebita prepesnil v Sranje Velebita in imel pri tem v mislih nenehno odtekanje fekalij v morje povsod ob vznožju Velebita, vzdolž jadranske obale – pohopsajo na letališču in ga strpajo v pripor? Kajti z omenjanjem sranja v zvezi s pomembno narodno budnico naj bi bil užalil čustva državljanov. In da totalitarni režim ne bi v ničemer zaostajal za tistim, proti kateremu so se Hrvatje nekoč menda množično borili prav s prepevanjem Vile Velebita po krčmah, je poskrbel sam sodnik. Preden so novinarja privedli v sodno dvorano, je sodnik prišel v prostore, kjer je bil prekrškar priprt, in mu grozil s 30-dnevno zaporno kaznijo. Vse to samo zaradi sranja v Jadranskem morju, na katero je Duhaček okoljsko ozaveščeno opozoril s prepesnjenjem pesmi, za katero nihče do zdaj sploh ni vedel, da je z zakonom zavarovano sranje, pardon, kulturna dobrina. Kajti v resnici ni, gre za golo represijo z namenom zastraševanja in izsiljevanja povezanosti v totalitarizmu z varovanjem namišljenih simbolov. Med katere sodi tudi zelo pokvarljivo blago, kakršno je nekdanji predsednik Tuđman, ki ga je neki aktivist imenoval zločinec, isti sodnik kot v primeru Duhaček pa je aktivista nemudoma obsodil. Podoben varuh »moralnih čustev državljanov« je obsodil mladeniča, ki je na spomenik Tuđmanu narisal srp in kladivo, policija je aretirala celo človeka, ki je še en banalni potrošni simbol, predsednika vlade, ogovoril s »ćaća«, češ da izraz spominja na vzdevek korumpiranega nekdanjega premiera Sanaderja, ki se je znašel za rešetkami.

Tako se represivni aparat uri v strogosti z aktivisti in novinarji, vse v imenu varovanja občutljivih državljanov, pa vendar, je komu mar za čustva tistih, morda res maloštevilnih, pa vendar državljanov, ki so vsak dan izpostavljeni vzklikom: »Ubij Srba!« in grafitom z ustaškim U, ki množično vznikajo po zidovih v hrvaških mestih? Kako to, da policija, ki je novinarja Indexa pričakala na letališču in ga dobesedno zvlekla z letala, ne sliši vsakdanjega zborovskega tuljenja fašističnega pozdrava »Za dom spremni!«, čeprav bi se po črki zakona morala odzvati? Kako to, da ustaškega pevca Thompsona ne aretira na odru in ga strpa v celico, kjer naj bi počakal na sodnika, da ga bo vprašal: »Kaj naj s tabo?« in mu zagrozil z zaporom zaradi »žaljenja moralnih čustev državljanov«? Kot je sodnik novinarju Indexa zagrozil zaradi tistega sranja.

Kako to? Zlahka! Ker državljani, ki ne mislijo, da je Vila Velebita nacionalna dobrina, ampak se jim zdi samo skupek malovrednih verzov, uporabljenih v nacionalistične namene, dobro pa vedo, da oživljanje ustaške Hrvaške ni domoljubje, ampak fašizem, po mnenju nekaterih tako ali tako ne sodijo sem, saj niso sposobni tistega nepogrešljivega čustva, ki se, kakor vidimo, tudi po zakonu uvršča med ekskluzivno ranljiva in varovana. To je otopelo čustvo do domovine. Pa čeprav je ta še najbolj podobna smrdljivemu volčjemu brlogu v kaki velebitski prepadni steni in zato resna žalitev za vsakega dostojnega državljana.