Redikuli*

Heni Erceg

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Hrvaška

Od tistih časov je Hrvaška doživela pravo inflacijo pavlih, ki jih sicer nihče več ne imenuje tako, zasedli pa so vse pomembne položaje, prav do najvišjega vodstva države. Pa vendar, če bi se ti pavlihe pošteno pomerili med sabo, bi si po vseh merilih prvenstvo med njimi brez dvoma zaslužila sedanja predsednica, trdno odločena, da si bo na bližajočih se volitvah zagotovila še pet let na tem položaju. V nasprotju z vedenjem nekdanjih benignih splitskih pavlih so učinki burkaštva Kolinde Grabar Kitarović resno maligni, zaključni račun njenega mandata dobiva podobo dolgotrajne retorične grozljivke, ki je vrhunec dosegla prav zdaj, z začetkom predsedniške kampanje.

Dobrohotnejši med nami menijo, da si izpade, vulgarni nacionalizem, brkljanje po preteklosti in retuširanje življenjepisa privošči po nasvetu svetovalcev, a zmotno bi bilo verjeti, da bi ji kdorkoli – če ne bi šlo ravno za judeža med njenimi sodelavci – svetoval, naj naokoli, doma in po svetu, stresa take in gre pri tem prav do meje samouničenja. Verjetneje je prepričanje, da bo s pouličnimi žaljivkami in razglašanjem nekaterih za »notranje sovražnike« še bolj pritegnila tisti brezglavi, skrajno desni del volilnega telesa, na katerega v resnici stavi med to kampanjo, zraslo na njenem zelniku. »Kaj naj pravzaprav rečem, presrečna sem zaradi izida in igralcev, še bolj pa zaradi vseh teh ljudi iz vse Hrvaške, od Visa do Kupresa, ki so se zbrali v Splitu,« je KGK blebetala na nogometni tekmi med Hrvaško in Madžarsko. K temu je seveda treba dodati, da je Kupres mesto v Bosni. Toda z brezobzirnim prisvajanjem tega mesteca, tudi za ceno diplomatskega škandala, je premeteno polaskala ozemeljskim težnjam domačih radikalnih skrajnežev in Hrvatom v BiH, katerih glasovi (nekaj tisoč jih je) so ji omogočili že osvojitev prvega mandata, čeprav je bil izid takrat res tesen. Ženska, ki po petih letih nima pokazati drugega kot kopico spodrsljajev, škandalov, oblek in objemanja z nogometaši, se ne ustraši niti vpletanja v delovanje sodne veje oblasti, čeprav ji ustava tega ne dopušča; sodna oblast je resda šibka, toda predsednico je od vsega zmotila ravno ustavna odločba o uvajanju cirilice v javno rabo v »občutljivem« mestu Vukovarju. Kmalu zatem pa je za »edino pravično« razglasila razsodbo, s katero je bil krivde oproščen možak, ki je v tem mestu s kladivom razbijal brez haska postavljene plošče z napisi v cirilici. Nazadnje je za vodjo kampanje izbrala direktorja državnega inšpektorata, torej represivne ustanove, tako da njeno kampanjo zdaj vodi tip, ki ga preiskujejo zaradi spreminjanja podatkov o kvadraturi njegovih številnih hiš (površino teh je seveda zmanjšal), in bo lahko hodil okrog morebitnih donatorjev in jih izsiljeval s položaja vplivnega inšpektorja.

Potem se je spet odpravila na pot po Ameriki, kjer je nazadnje cvilila in poskakovala po zakotnih hrvaških klubih in s tem postala groteskna spletna zanimivost. Že takrat je bilo jasno, da nima samo političnih težav, ampak tudi zdravstvene. Temo, ki si jo je izbrala za ta zadnji obisk v Ameriki, bi lahko povzeli z besedami »Bila sem deklič, rojen na napačni strani železne zavese«. S tem je kakopak prekosila vse nekdanje splitske pavlihe. Blebetala je, kako se iz Jugoslavije ni smelo potovati, ker smo menda živeli za železno zaveso, in da so ljudje z rdečim potnim listom doživljali strahotne neprijetnosti, na kratko, uboga deklica je grozno trpela, ko je za »rešetkami« sanjarila o nedosegljivem Zahodu. Potem pa je, glej čudo, s tem rdečim potnim listom in po volji diktatorske jugoslovanske oblasti mala Kolinda odpotovala na šolanje prav v Ameriko, katere poslušna plačanka je ostala do danes.

Izčrpno je nanizala vse strahote, ki jih je prestala, živeč za železno zaveso do ustanovitve Hrvaške, in izrazila željo, da bi Jugoslavija za kak dan spet obstajala, da bi svoje nasprotnike lahko poslala na Goli otok. Kot je po razhodu s Stalinom Tito storil z »neposlušnimi« tovariši. Zdaj pa mi povejte, ali je v teh blodnjah kak red in ali predsednica države misli, da tukaj res živijo zgolj njeni volivci, ki iz zgodovine izbirajo le tisto najslabše in tisto, kar se jim streže dan za dnem – pomembnost ustaške Hrvaške. Vsi drugi se lahko samo trdno oprimejo naslonjala stola, da ne končajo v breznu pavlihovstva in gnusnega prilizovanja volilnemu telesu, katerega desničarski duh njen nos prav dobro zaznava in ga še krepi z dodatkom kančka sovraštva do neobstoječe Jugoslavije in obilice sovraštva do Srbov.

To mešanico trosi naokrog kot strup. Tako je na Reki grmela, da se je tamkajšnji klub vedno nagibal k srbskemu nogometu in nikoli ni bil dovolj hrvaški, da bi vsem še dodatno priskutila domnevno »rdečo« Reko, pa si je izmislila strahotni »politični vpliv na upravo kluba z enim samim namenom – da bi se Reka povezala z Beogradom«. Prav zato je ona, čeprav rojena Rečanka, »v srcu vedno nosila Dinamo in Hajduk«, pri čemer je drzno priredila podatek, da so številni nogometaši teh dveh moštev pogosto igrali za beograjske klube. Torej, ker se gospa rada ponaša s svojo izobrazbo, še posebej tisto, pridobljeno v Ameriki, se je treba vprašati, ali ji je samo ušlo ali pa je nemara s čutom izkušene pevke pravilno zaznala, kakšen repertoar bo pijanemu občinstvu v krčmi najbolj po volji. Občinstvu, ki bi jo lahko pripeljalo do še ene volilne zmage. 

* Redikul – hrv. narečni izraz, značilen za Split, katerega približen prevod je pavliha