Zlo banalnosti

Heni Erceg

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Hrvaška

Do besedila smo se dokopali med študijem filozofije, najprej v šapirografirani izdaji, potem tudi v tiskani obliki, v knjigi. Eni od najpomembnejših, v kateri avtor – drugače kot Hannah Arendt v svojem delu, v katerem razvije znamenito tezo o banalnosti zla – analizira zlo banalnosti. Ta filozofska študija je neizprosna analiza počela in duha provincializma kot življenjskega nazora, pripoveduje o življenju plemen, ki doživljajo agonijo in destrukcijo. Govorimo o knjigi Filosofija palanke (Filozofija provincializma), ki jo je Rade Konstantinović napisal davnega leta 1969. Odlomke iz nje je najprej prebiral na radiu, potem pa je izdal knjigo, po kateri je mogoče poseči, kadarkoli se razbohoti zlo, saj je v njej svarilo pred tisto vrsto provincialnega obstoja, iz katerega se rodi ksenofobija, nato pa tudi fašizem.

»Za provincialnega duha zunanji svet ne obstaja,« piše ta učeni vizionar, kajti on, ta duh, je pričevalec religije zaprtosti vase, svet ostaja za gorami … provincialec pa večni ujetnik duha drobnjakarske odločenosti, varuh zakotja in ohranjevalec duha kolektivne volje. Zato je Filosofija palanke analiza zgodovine zablod majhnih, vase zaprtih skupnosti in osupljiva napoved zla, ki smo ga doživeli desetletja pozneje po moralnem padcu provincialne srbske inteligence in se je izteklo v vojno in neopisljivo uničenje.

»Nujnost nacizma je v duhu provincializma,« je pisal Konstantinović in izstop iz provincializma, »ki pa je povsod«, zagovarjal kot edini mogoči upor zoper totalitarizem, zato se je popolnoma pričakovano pridružil uporu proti Miloševićevi strahovladi, njegovo geslo »Druga Srbija je tista, ki se ne sprijazni z zločinom,« pa je postalo zaščitni znak skupine beograjskih intelektualcev, ki so se leta in leta odločno upirali režimu Slobodana Miloševića. Konstantinović, ki je bil član te skupine, je seveda živel v notranjem izgnanstvu in v Srbiji ni bil nikoli deležen priznanja, vendar mačehovski odnos do pisca, katerega delo je brez dvoma vplivalo na pomembne književnike od Danila Kiša do Mirka Kovača, ni omejen na Srbijo. Nasprotno, provincialno zakotje nikoli ne oprosti, hrvaško še zlasti, pa čeprav gre za pisca, ki je napravil vse, da bi obrzdal srbsko agresijo in preprečil vojne v devetdesetih letih.

Ker je duh provincializma vedno močnejši od svojih diagnostikov, je te dni hrvaško kulturno ministrstvo zavrnilo odkup knjige Filosofija palanke, ki jo je izdal Literis, s cinično obrazložitvijo – kakršno je že davno minuciozno pričaral sam pisec, ko je pisal o zaprtosti zakotja vase, njegovi kulturni ksenofobiji –, da knjiga ni prevedena v hrvaščino, zato jo lahko vzame vrag. Resnično, izkazalo se je, da duh provincializma nima domovine, da je v Hrvaški beda kulturne samozadostnosti dejansko stanje, hudič pa je v tem, da mala črka s v besedi ’filosofija’ ni niti najmanj podobna hrvaškemu malemu z. Brez dvoma neki nerazumljiv jezik. Tale srbščina. Sicer pa je temeljni namen kulturnega ministrstva jasen – »ohranjanje hrvaške literarne dediščine in spodbujanje sodobne hrvaške literarne produkcije« – in za uresničevanje tega namena so lani potrošili 13,5 milijona kun.

O Filosofiji palanke torej sploh niso razpravljali, ker ni izpolnila niti osnovnega pogoja. Hrvaškim bralcem bi bila kakopak popolnoma nerazumljiva, čeprav jo antinacionalistični krogi v Srbiji štejejo za temeljno delo, njeno izhodiščno tezo o omejenem provincializmu, ki narcistično »ohranja svojo rutino« v strahu pred odpiranjem v svet, pa je odlično ponazorila sama hrvaška ministrica za kulturo. Tista, ki »brani provincializem kot vrhovno voljo, kot svoj nadjaz«, kakor je nekoč davno zapisal ta večno odrinjeni avtor.

Toda brezsramnost provincialnega uma seže veliko dlje od namernega prezrtja Konstantinovićevega dela, seže tja do devetdesetih let in prisvojitve piščeve hiše v Rovinju – prisvojil si jo je domnevni hrvaški vojak, ki mu je ugajal ravno dom književnikove družine. Vdrl je vanj, pokradel vse vredne umetnine, knjige in rokopise pa vrgel skozi okno. Tiste dni je bilo pred vhodom na številki 27 v ulici Montalbano veliko smetišče, »vsa montalbanska ulica pa je bila tlakovana s papirji iz hiše Konstantinovićevih«, kot je v Feralu zapisal književnik Bora Ćosić, med njimi so bila tudi pisma, ki jih je veliki mojster absurda Samuel Beckett pisal svojemu rovinjskemu prijatelju.

Iz kronologije prisvojitve hiše se zato širi zadah po prav tistem samozadostnem, ksenofobnem provincializmu, ki v sebi nujno nosi fašizem, in tako je izvirni Beckettov rokopis končal na smetišču, ohranjeni del pa je bil objavljen v knjigi Beket prijatelj (Prijatelj Beckett). Prvi prisvojitelj je hišo prodal na podlagi ponarejene kupoprodajne pogodbe s podpisom Konstantinovićeve takrat že pokojne soproge, kupec jo je preprodal, sodišča so skrbno potrjevala lažne dokumente … »Nekdo je ugotovil, da je bila pogodba ponarejena. Toda sam tega nisem mogel vedeti, oškodovanec bi se moral pritožiti,« je rekel sodnik, ki je piščevo hišo vpisal v zemljiško knjigo kot lastnino tistega prvega malovredneža. No, Konstantinović se ni pritožil, saj je dobro vedel, kolikšna moč se skriva v sovraštvu provincialnega zakotja, le ironično je pripomnil, da mu bodo hišo vrnili, »ko bo Tuđman hotel v Evropo«.

Hrvaška je že davno v Evropi, piscu pa hiše niso nikoli vrnili, medtem je umrl in le redki se še spominjajo njegove zapuščine, raztresene po pločniku v ulici Montalbano v Rovinju. Se je pa ohranil duh kolektivne provincialne volje in avtor, ki je v svojem delu pronicljivo predvidel udejanjenje zla v prihodnosti, je pregnan iz hrvaške kulture. Prav tako iz srbske. Kajti zmagalo je »zlo banalnosti«.