Komentar / Prekleta banda

Heni Erceg

28. 7. 2023  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Ženske so na ulici že skoraj dva meseca. Delovna mesta sodnih uslužbenk in uradnic, kakih 7000 jih je, so zamenjale za ulico, ki je tako ali tako prispodoba njihovega življenja, če pogledamo plačo, ki jim jo milostno namenja vlada Andreja Plenkovića. Nič manj kot 500 evrov na mesec! Znesek zadostuje za življenje pouličnega berača v državi, katere premier dan za dnem papagajsko neprepričljivo našteva izjemne uspehe svoje vladajoče ekipe. V resnici kriminalne združbe, ki je – medtem ko sodne delavke že več tednov stavkajo, ker jim vlada noče zvišati plač – pognala kar deset milijonov evrov, hej, deset milijonov! Tolikšen znesek se je zaradi »brezbrižnosti« vlade iz državnega podjetja za energetiko prelil na račun nekega tajkuna, kot se tukaj s prikupno olepševalnico reče mafijcem, povezanim s hadezejevsko kriminogeno hobotnico.

Stavka sodnih uslužbenk je povzročila popoln zlom pravosodja, tako imenovane tretje veje oblasti, poteka pa vzporedno z izbruhom orjaške energetske afere, samo ene v dolgem nizu podobnih, ki so v sedmih letih avtokratske oblasti zaradi obtožb o resni korupciji ali razsodb, povezanih z njo, odnesle kar 22 ministrov, katerih nečednosti so razkrili mediji. Iz te stavke žensk – ki kljub nevarno visokim temperaturam na ulici vztrajno zahtevajo zvišanje svojih pičlih prejemkov – je mogoče razbrati marsikaj, predvsem, v kako beden, sramoten gard se je postavil predsednik vlade, pa tudi njegov prezirljivi odnos do žensk, odnos premožnega, brezčutnega samca, ki si je prilastil vse segmente družbe, vse institucije, tudi dele pravosodne oblasti. Zato Njega, nadvse uspešnega vodje obsojene zločinske organizacije, ne bodo zajebavale neke ženščine, ki jim ponudiš prst, one pa bi zgrabile roko, in ki niso sposobne živeti z »razkošnimi« 500, 600 evri. Ampak ga gredo izsiljevat! Njega!

Ki mu ne manjka dosti, pa se bo razpočil od samovšečnosti, čeprav je skupaj s svojo zločinsko združbo državo uničil na vseh področjih – gospodarskem, družbenem, moralnem.

Kakšen ničvrednež moraš biti, da nad ženske, ki se s pahljačami v rokah sprehajajo pred poslopjem, v katerem imaš prostore, kot pse z verige spustiš policiste z dolgocevnim orožjem? Ta prizor, omamljujoč, osupljiv, ki je o razmerah na Hrvaškem povedal več od vseh besed – na eni strani ta pahljačasta množica žensk in na drugi interventne enote namrgodenih možakov s puškami –, je avtentična podoba avtentično avtokratske države. Ki jo hromi lastna oblast, prezirljiva do delavcev, še posebej do žensk, saj se lahko vprašamo, ali bi se premier takole cinično petelinil, tudi če bi po ulicah ne osem tednov, ampak zgolj dva dni paradirali vojni veterani s kako svojo zahtevo. Ne, vsakršno zahtevo bi jim bliskovito izpolnil, ta pritlehni strahopetec, moralni terorist, ki se je na državo povzpel kot na konja, da bi jo skupaj s svojimi konjskimi tatovi ropal, čeprav se že dolgo zdi, da ni več kaj izropati.

Nato pa je ta koalicijska vlada dosegla popolno moralno dno na izredni parlamentarni seji, sklicani na zahtevo predsednika države zaradi ohromljenosti pravosodja, kršenja pravice državljanov do dostopa do sodišč in zaradi plinske afere, ki je izbruhnila, ker je država s prodajo plina po cent svojemu trenutno najljubšemu mafijcu izgubila deset milijonov evrov.

Seveda je poteza predsednika države, ki mu jo nalaga ustava, ker ena od vej oblasti že nekaj tednov ne deluje, obveljala za politikantsko, dogajanje med tridnevno parlamentarno razpravo pa je dokončno razgalilo vso strahotnost vladajoče koalicije. Znova se je pokazala popolna nemorala ne samo zagrizenih, ubogljivih lastnikov izkaznice partije na oblasti, ampak še huje – pragmatična brezčutnost tistih nekaj poslancev, brez katerih HDZ v parlamentu ne bi imela večine. To so predstavniki narodnih manjšin. Tisti, v katerih imenu in njim v bran, mislim seveda na srbsko manjšino, sem napisala na tone člankov, v vojnem in povojnem obdobju in vselej, ko jih je preganjala, žalila in poniževala prav ta vladajoča stranka. Ki danes tiste ženske s pahljačami obravnava kot državne sovražnike. Prav pred očmi poslancev srbske manjšine, ki so v parlamentu kot ovce na pastirjev žvižg dvignili roke proti sklepu celotne združene opozicije, naj se takoj izpolni zahteva po zvišanju plač delavkam, ki stavkajo, da se bodo vrnile na delo. In najhuje – glasovali so za sklep vlade, s katerim naj bi te ženske kaznovali, tako da za dneve, ko so stavkale, ne bodo dobile plačila. S tem so se otresli še zadnje trohice človečnosti in s svojim glasom v nasprotju z vsakršno moralo večini stranke HDZ v saboru zagotovili »zmago«.

Res je, lahko hodiš na turistične oglede morišč in se tako boriš za človekove pravice »svojih«, ubitih pred milijon leti, toda kaj bomo s človekovimi pravicami teh živih, ponižanih delavk? Eh, pri tem je predstavnikom te etnične manjšine mučno zdrsnilo, pokazali niso niti kančka empatije in so podložno kot zvesti jeziček na tehtnici vsakega režima omogočili še eno dejanje grobega nasilja nad demokracijo. Eskalacija te žalostne sprege zloglasne desničarske stranke – ki jo je pogumna poslanka upravičeno poimenovala »prekleta banda!« – in njenih sodelavcev, katerih sonarodnjake, Srbe, je prav ta partija izganjala, ogrožala, je nekaj, kar celo v hrvaških razmerah vidimo le redko. Znamenje popolnega političnega in etičnega brezupa te države.