Permanentno na odru

Janko Lorenci

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Kolumna

Spodobi se, da novo leto začnemo s predsednikom države. Borut Pahor je najbolj priljubljen slovenski politik, a mnogim gre neznansko na živce, in to predvsem zaradi naštudiranega in deloma že ponotranjenega igralstva. Njegova priljubljena gesla – prvo med njimi je enotnost – zvenijo pozitivno, ravnanje, skrito za njimi, pa je v glavnem škodljivo.

To velja za vse tri velike vloge, v katerih je nastopal doslej. V prvi je kot vodja sedanje SD morda naredil največ škode, saj je stranko predelal v skladu s svojim salonskim levičarstvom; ohranil je kulturno levo naravnanost, hkrati pa odpiral prostor neoliberalizaciji. Slovenija je tako v kritičnem času tranzicije izgubila priložnost za razvoj avtentične levice.

V vlogi premiera je prepozno in premlačno reagiral na krizo in jo tako podaljšal. Pri reševanju vprašanja tajkunskih prevzemov je prevzel populizem svojega ministra Lahovnika in uničil veliki gradbeni sektor, namesto da bi zgolj razlastil sporne direktorje. Sanacije bank se je lotil zgrešeno, kar se še danes kaže v kreditnem krču. Koalicije ni obvladal.

Po polomiji v izvršni veji oblasti se je srečno rešil na položaj predsednika države, položaj, ki kot da mu je pisan na kožo – tu je malo velikih, praviloma kočljivih odločitev, tu ni naporne koalicije in svojeglavih ministrov, ampak lahko polno izraziš individualizem. In Pahor ga je – najbolj z igralstvom. Mož je zanj nadarjen, a spet ne tako zelo, da za njim ne bi čutili, da enkrat igra navadnega človeka, drugič državnika, tretjič pa morda celo samega sebe – če nisi poklicni igralec, po tako dolgem in intenzivnem življenju na odru najbrž ne veš več dobro, kdo in kaj si. To nenehno glumaštvo, ki ga vodi predvsem želja po všečnosti in novem mandatu, jemlje verodostojnost vsakemu njegovemu ravnanju, kdaj najbrž tudi avtentičnemu in razumnemu. Pahor si je izbral kameleonsko identiteto, ki mu preprečuje, da bi si pridobil avtoriteto.

Zato so upravičeni očitki, da jemlje težo tudi visoki funkciji, ki jo opravlja. Vendar ne gre samo za nenehno pretvarjanje. Zgrešena so tudi bistvena sporočila, stalnica njegovega političnega repertoarja – predvsem klicanje po konsenzualnosti politike in enotnosti nacije. Ne briga ga, kdo in kaj naj bi se poenotilo, enotnost je zanj vrednota sama po sebi. S tem daje vse stranke, tudi razdiralno in ekstremistično SDS, v isti koš in v isti koš trpa tudi vse politično-nazorske usmeritve, od svojega blairovskega levičarstva do trdega neoliberalizma. Vedno favoriziral Janšo, pred njim je celo klečeplazil in ga pomagal vleči iz relativne politične izolacije. To je čudaško početje: nacijo in politiko pozivaš k enotnosti in pri tem propagiraš človeka, ki je nevaren makiavelist, trd neoliberalec in politik, ki prav gradi na razkolu politike in družbe.

Predsednik o tem seveda ne govori, pač zato, ker ne gre skupaj z njegovim glajhšaltanjem, pa tudi zato, da bi se zameril čim manj volivcem. Nasploh o mnogih dilematičnih temah molči. Hkrati kar naprej prevzema odgovornost za to in ono in dela pri tem smrtno resen, kar mučeniški obraz. Tudi to je poza.

Njegove slabosti so očitne, metode prozorne, kadriranje sporno, mnogim gre, kot rečeno, neskončno na živce. Izkazal se ni v nobeni od svojih treh glavnih vlog. V čem je skrivnost njegove politične dolgoživosti in celo priljubljenosti?

Nekaj je na njegovem vendarle kar spretnem igranju. Drugo je dramatična odsotnost štrlečih pozitivnih politikov. Je tudi dober govornik, prijazen, brez strupene ostrine mnogih politikov, poleg tega se ni vpletel v nobeno korupcijsko ali podobno afero. Pomembno je še, da je bil za predsednika izvoljen ob pomoči desnice, ki je videla v njem, če že ne zaveznika, pa vsaj manjše zlo od Türka.

Še najbolj pa ostaja v igri zaradi duha časa, ki ga zaznamuje vseevropski populizem, v Sloveniji pa še oster politični razkol. Prodor populizma je odziv ljudstva na vsakršno klavrnost etablirane politike. To spravlja na površje bolj ali manj zakrinkane populiste. Išče se – v duhu časa – predvsem površinska, fizično-verbalna všečnost in drugačnost. Išče se tudi Rešitelj. Za večino desnih volivcev je to že dolgo Janša, etablirana levica (sredina) pa svojega voditelja, ki naj bi ji prinesel veliko volilnih glasov, spremenil pa nič bistvenega, išče z vedno novimi »svojimi« strankami. Pahor za odrešitelja pač ne more veljati, toda v izrednih razmerah, v katerih tiči Slovenija že vrsto let, mnogi volivci iščejo vsaj populistični, pahorjanski tip voditelja, polnega lepih gesel, enotnosti, prijaznosti itd. V odsotnosti res prepričljivih voditeljev se zadovoljijo s takimi surogati, čeprav v bistvu vedo, da razmer in populizma ni mogoče zdraviti s populizmom. K zmedi v njihovih glavah prispeva tudi dolgotrajni politični razkol, ki omogoča preživetje trdorokca Janše, hkrati pa lajša vzpon novih političnih bleferjev, moralistov in spraviteljev.

Pahor je izdelek, a tudi izdelovalec in dobičkar svojega časa. Je eden vodilnih statusquojevcev v državi in rine v slabo smer. Je za privatizacijo in razprodajo, za slepo pokornost Bruslju, za bizarno politično enotnost. V osnovi pravi, da je vse v redu, če bi bili še enotni, pa bi bilo krasno. Je politik, ki budno opreza okoli sebe, a nekaterih usodnih stvari ne vidi, drugih pa noče videti, ker niso v prid njegovemu hladnokrvnemu računarstvu. Opreza zaradi sebe, ne zaradi države, in v tem je prototip slovenskega politika. Dokler bo zmagoval, in to celo na neposrednih volitvah, bo Slovenija tičala v kletki, ki si jo je sama izdelala.