Igralec, Strahovalec, Nelojalnež

Janko Lorenci

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Kolumna

Z nekaj arbitrarnosti lahko rečemo, da so Janša, Pahor in Boštjan Jazbec največji škodljivci v aktualni Sloveniji. Seveda jih pri tem ni mogoče vzeti iz konteksta, ki njihovo škodljivost omogoča, tolerira in relativizira. Poglejmo to najprej na primeru Boštjana Jazbeca.

Guverner je do grla vpleten v porazno zgodbo o bančni dokapitalizaciji, razprodaji in slabi banki. To so listi v isti knjigi in izdelek istega gnilega pogona: pritiskov EU in mednarodnega špekulativnega kapitala, ponižnosti naše politike in njene zlizanosti z domačimi lobiji, ki so jim interesi države deveta skrb. Ta pogon postavlja tudi na najodgovornejše položaje napačne ljudi. Jazbec je eden izmed njih.

Ne glede na to je bankir tudi individualno izrazito odgovoren. Ne opravičuje ga niti to, da je takrat v isti rog pihala velika večina ekonomistov in medijev. Pri dokapitalizaciji je šlo za tako vrtoglave denarje, da bi moral izsiljevanje EU in vsiljeno vlogo naših bank kot poskusnega kunca ostro zavrniti. A se je gladko vdal – ker je bolj kot lastni državi lojalen sebi in ECB. Pač spada v široki krog politikov in lobijev, ki si na svoj krožnik reže Slovenijo kot salamo.

Med Jazbecem in Janšo je razlika: prvi je del pogona, ki ga je naplavilo na vrh, drugi je sokreator tega pogona. Mož vedno bolj otrplega obraza je škodljiv na vseh področjih –političnem, ekonomskem, psihološkem. V prvem mandatu je (tudi pod vplivom mladoekonomistov) divje pregrel gospodarstvo in ustvaril balon, ki je ob izbruhu splošne krize seveda počil. Hkrati je pospešil privatizacijo, ki se je končala kot propadlo tajkunstvo. V drugem mandatu je skušal prejšnje pregrevanje zdraviti s pretiranim zategovanjem pasu. Njegov prvi mandat je prelomnica med uspešno in neuspešno Slovenijo.

Kakšna je natančno konkretna škoda, ki jo je povzročil, ni mogoče reči, med drugim zato, ker bi jo lahko vlade za njim, če bi na krizo reagirale ustrezno, občutno zmanjšale. Tudi pri Jazbecu so bili nekateri nastavki njegovega kapitulantstva dani že pred njim. Toda odgovornost obeh je nedvoumna: v svojem času sta bila na samem vrhu in ravnati bi morala drugače. Dve številki sta nesporni: po Janševem mandatu in izbruhu krize se je slovenski BDP kumulativno zmanjšal za 10 odstotkov in (umetno napihnjeno) raven iz leta 2008 bomo morda dosegli šele letos. Zapravljeno je bilo desetletje z velikansko merljivo in neizmerljivo škodo, ki se kaže v propadanju podjetij, ogroženosti javnih služb, naraščanju revščine, v družbeni histeriji, populizmu, prekarizaciji, izseljevanju itd. Za dokapitalizacijo smo porabili 4,5 milijarde, vsaj dobri dve milijardi preveč. Brez Jazbeca in Janše teh grozljivih številk in posledic ne bi bilo.

Janša bi se lahko glede gospodarske politike morda zmotil. Toda veliko drugega ni zmota, trajno tiči v njem in ni oprostljivo. S svojo SDS že dve desetletji širi sovraštvo, ustvarja ozračje izrednih razmer, sistematično budi vsakovrstne frustracije, strahuje sodstvo in medije. Vse to vidimo zdaj pri Trumpu. Včasih je k nam klical trojko, zdaj za silo še skriva, da vidi v EU oviro za svoje avtoritarne ambicije. Scela dela Slovenijo bolj konfliktno in paranoično, kot bi bila brez njega glede na svoj socialni, zgodovinski, psihološki utrip.

Tudi Pahor je teflonski politik. Ta čas je na predsedniškem, zanj idealnem položaju, kjer lahko, dozdevno brez posledic, igra množico svojih vlog – resnega, burkaškega, ljudskega ... politika. Z visokega položaja politiki dodatno jemlje resnost in avtoriteto – ne moreš biti hkrati klovn in državnik.

Povzroča tudi otipljivejšo škodo. Kot pomanjšani Blair je SD preuredil v napol neoliberalno stranko. Ko je bil premier, je pomagal zavleči krizo, saj ga je bolj skrbel umetniški vtis kot gospodarstvo. Slabo kadruje (protikorupcijska komisija, ustavno sodišče). V primerjavi z Janšo je nedolžen, a ga s pridigami o enotnosti in z uravnoteževanjem pomaga ohranjati pri življenju. S sistematičnim molkom o vzrokih težav ali kočljivih temah prispeva k temu, da vse ostaja, kakor je.

Našo trojico škodljivcev družijo nekatere skupne poteze.

Vsi trije kažejo servilnost navzven – v času, ko je treba zaradi krize EU in globalnega nemira ostro paziti na interese države. Vsi trije so neoliberalci, privrženci ideologije, ki je glavni vir težav sodobnega sveta. Vsi trije uničujejo zaupanje v institucije, politiko, avtoritete nasploh. Vsi trije služijo predvsem samemu sebi in so svetlobna leta daleč od ideala politike, zavezane javni blaginji.

Vsi trije kljub svoji specifiki v marsičem poosebljajo slabosti slovenske etablirane politike. So njihov koncentrat in hkrati tipika. Vsi trije si – Igralec, Strahovalec in Nelojalnež – zaslužijo prezir. Malodušje zbuja, da sta dva od njih že tako dolgo na sceni. To govori o bolehnosti in otrplosti družbe, zlasti pa etablirane politike. In to v času, ko dobro politiko potrebujemo enako krvavo kot v času osamosvajanja.

Sedanja vlada daje od sebe mešana znamenja, scela pa kot da se ne zaveda, da vozi po starih, zarjavelih tirih. Cerarju grozi, da se bo pridružil velikim škodljivcem, če bo prodal NLB, dovolil, da postane drugi tir drugi TEŠ, če bo svoje zakone reševal ob pomoči SDS in izganjal ljudi, kot je Brglez. Ta vlada ni kriva za katastrofo dokapitalizacije, slabe banke, razprodaje. Kriva pa je, da te katastrofe ne ustavi, čeprav bi to lahko storila brez resnega tveganja. Samo nekaj analize, poguma in elementarnega patriotizma bi potrebovala. Ampak premier si raje izmišlja nove begunske poti.