Janko Lorenci

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Kolumna

Samopohabljanje

Davljenje slovenskih bank

Poročilo Velimirja Boleta je eksploziv, ki bi moral razstreliti beton sedanje razprodajne blaznosti. To je tekst, objavljen v zadnjih Gospodarskih gibanjih Bajtovega inštituta, ki kaže, kaj se dogaja z našimi najpomembnejšimi, sistemskimi bankami (NLB, NKBM, A banka).

Poročilo, podprto s številkami, prinaša več osupljivih ugotovitev. Prvič, naše banke so po podatkih BS in še zlasti ECB v dobrem stanju. Po stroških so precej učinkovite, glede dohodkov pa bistveno učinkovitejše celo od sistemskih nemških bank. Javno mnenje o njihovi anemičnosti je sfabricirano in daleč od resnice. Vse imajo izdaten dobiček. Od povprečja evrskih sistemskih bank je bila relativna dobičkonosnost v prvih devetih mesecih lani višja skoraj za trikrat ali morda še bistveno več!

Kljub temu so te banke ogrožene. Za to je najbolj kriva Banka Slovenije. Ta nadzornik in regulator, ponižni eksekutor Draghijeve nadbanke (ECB), namreč zavestno, makiavelistično zavira njihovo kreditiranje gospodarstva in jim tako koplje jamo. Tako ne morejo opravljati ene svojih osnovnih funkcij in dosegati rasti. To oviranje se sumljivo ujema z dejstvom, da je BS dobiček vseh slovenskih bank pred davkom v prvih devetih mesecih leta 2016 ocenila na dobrih 300 milijonov, ECB pa samo dobiček treh od njih na 600 milijonov – enkrat več. Že prva številka je visoka, druga ogromna, razlika pa neverjetna, šokantna. A kaj je vzrok zanjo? Je to testiranje bank še pred sanacijo, s katerim so evropski akterji skupaj z BS nerazumno znižali oceno vrednosti bank? To je dokapitalizacijo, ki jo je financirala slovenska država sama, ne pa – kot pri Irski, Španiji in Portugalski – evropski mehanizem, podražilo vsaj za 1,5 milijarde.

Vse skupaj kaže, da se BS z guvernerjem Jazbecem na čelu prav trudi našim bankam zbiti ceno. V korist tujih kupcev (domačih ni) in v škodo Slovenije.

Boletova kritika položaja vsebuje tudi več posrednih sporočil. Najpomembnejše pravi: svoje banke uničujemo tudi sami. Toda zakaj? Zato, da bi jih laže prodali? Če to drži, in zdi se zelo verjetno, lahko izbiramo med nesposobnostjo in koruptivno servilnostjo. V prvem primeru je to sramota, v drugem pa veleizdaja in sabotaža vitalnih slovenskih interesov.

Že pri izsiljeni prodaji NKBM smo vrgli stran pol milijarde evrov. S prodajo NLB bi znova izgubili vsaj toliko. Že pred tem so se vrstile druge katastrofalne prodaje, od Heliosa, letališča, Fotone itd., še prej Mercatorja. Prodajati brez potrebe, vnaprej vedoč za izgube, je bolno početje. Predvsem pa – take banke se ne prodajajo in sploh ne podarjajo.

Krivci za to so različni. Najprej so tu pritiski vrhov EU, zlasti pritisk ECB, ki po periferiji Unije slabi domače banke, da bi odprla vrata velikim tujim. Ti pritiski, del kolonizacije evrojuga, bi v glavnem ostajali jalovi, če ne bi bilo domačih kolaborantov. Med njimi je na prvem mestu BS pod guvernerjem Jazbecem. Njeno naklepno spodkopavanje lastnih bank dokazuje vrsta škodljivih ravnanj daljši čas.

Potem je tu seveda politika, navzven servilna, navznoter prestreljena s klientelizmom, vplivi lobijev in tudi ideološko zaslepljenostjo (privatizacija uber alles). Nato mediji, ki razprodajo praviloma podpirajo ali o njej sramotno molčijo. Isto velja za večino ekonomske »stroke« in seveda lobije. Preplet vsega tega poganja razprodajo naprej, čeprav zanjo ni potrebe, čeprav gre Sloveniji bolje in čeprav bo EU morda razpadla in bomo svoje banke in druga vlečna podjetja krvavo potrebovali za vsaj približno suverenost.

Boletovo poročilo je posredno brutalna kritika takih razmer. Opozarja, da je skrajni čas, da se Slovenija zdrzne in opusti samopohabljanje. A politika tišči glavo v pesek in se dela neumno, kar ji ne dela posebnih težav.

Očitno lahko stvari preobrne le množični pritisk. Javnost je razprodaji zelo nasprotovala, potem sta jo razprodajna zagrizenost oblasti in zmeda, ki so jo ustvarjali mediji in »strokovnjaki«, počasi utišali. Zdaj, ob vseh potrditvah abotnosti in kriminalnosti razprodaje, je skrajni čas, da se znova zbudi. Če bodo mediji množično nastopili proti prodaji NLB, je ne bo. Zgoditi bi se morali tudi drugi protesti – peticije, sindikalne akcije, nastanek zveze proti prodaji NLB, nastopi politikov, ki niso glajhšaltani ... Najti bi se moral pogumen tožilec, ki bi čim prej vložil ovadbo.

Cerar je za razprodajo tudi osebno odgovoren. Njegova vlada je prva, ki bi se lahko brez večjega tveganja uprla zloglasni, še vedno konspirativni zavezi evropski komisiji. A zgolj odstop od prodaje NLB in Abanke – diplomatski ali izrecen, vendar dokončen – ni dovolj. Vlada mora razgnati ves gnili, polkriminalni trikotnik slaba banka, holding in nanju priključene povezave. Če Cerar ne bo preprečil prodaje NLB – in to je absolutno v njegovi moči in odgovornosti – bo končal kot majhen, ozek, škodljiv politik.

Še nekaj besed o Velimirju Boletu, avtorju poročila. V širši javnosti je slabo znan, saj se javno noče izpostavljati. To ima svojo ceno – politiki ga laže preslišijo. Vendar mu je za javne zadeve še kako mar, to potrjujeta tudi ostrina in jasnost njegovega poročila. Je ekonomist, v osnovi angažiran javni intelektualec, ki pa raje kot z velikimi besedami streže s številkami in suhoparnimi analizami. Tudi od tod paradoks: v javni zavesti skoraj ne obstaja, njegov pozitivni vpliv pa je neprimerno večji kot vpliv velike večine kolegov, zlasti mladoekonomistov in njihovih neštevilnih bratov po duši. Vse od osamosvojitve igra pomembno vlogo. Precej ministrov se je vsaj deloma opiralo na njegove izračune in ocene. Je avtoriteta, ki pa je politika ne zna ali noče niti približno izkoristiti. Tokrat ga bo morala slišati.