V niši

Janko Lorenci

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Kolumna

Vprašanje ni ravno hamletovski biti ali ne biti, pomembno pa je: cepiti se ali ne cepiti se? V ospredje se pririne ob vsaki epidemiji, ki bi jo cepljenje lahko preprečilo, tudi ob zdajšnji gripi. Nanj zdaj med drugim opozarja primer pogumne zdravnice Bernarde Vogrin, ki noče več sprejemati otrok staršev, ki zavračajo obvezno cepljenje svojih otrok. Pri tem se (glej prejšnjo Mladino) sklicuje na ugovor vesti.

V Sloveniji je sicer obvezna precepljenost predšolskih otrok dokaj visoka (v povprečju 95-odstotna) in nekako v evropskem povprečju. V oči bode, da za to številko občutno zaostaja Ljubljana. Precepljenost odraslih proti gripi pa je dramatično nizka – le nekaj odstotkov. Zato prezgodaj umre ali zaide v hude težave precej ljudi. Nizka je tudi precepljenost proti nekaterim drugim, kar pogostim boleznim, na primer klopnemu meningitisu.

Cepljenje je nasploh pravi blagoslov: preprečilo je več smrti kot katerikoli drug zdravstveni ukrep in nekatere hude bolezni so zaradi njega iztrebljene ali pa skrajno redke. Kljub temu vera v cepljenje usiha, nekateri pa cepljenje v celoti zavračajo celo za svoje otroke, nekaj, kar naj bi načeloma ljubili. To po nepotrebnem odnaša življenja in grozi, da bodo znova izbruhnile nekatere izginule bolezni. Kaj torej sili ljudi v cepitveno abstinenco?

Ljudje praviloma izbirajo manjše, ne večje tveganje. Cepljenje je v zelo redkih primerih res nevarno, je tveganje. Vendar naredi neprimerno več koristi kot škode. A podobno kot pri številnih drugih rečeh (segrevanje ozračja, izbruh vojne, taka ali drugačna kriza) nevarnost bolezni preži nekje v prihodnosti in se ne zdi neizbežna. Ob tem mnogi razmišljajo: če bo že kaj izbruhnilo, mene ali mojega otroka ne bo doletelo. To je dokaj tipično človeško obnašanje.

Zanemarjanje in zavračanje cepljenja pove nekaj tudi o sistemu. V socializmu smo državo bolj ubogali, deloma zato, ker smo se je bali, deloma zato, ker smo ji glede nekaterih stvari bolj zaupali. Država je preplet institucij, ki jih najbolj poganja politika. Tej zaupamo malo in vedno manj. S tem se zmanjšuje tudi zaupanje v institucije in, hočeš nočeš, v javne službe. Se pravi prav tako v zdravstvo in njegova priporočila.

Nadalje: človek po malem postaja sam svoj zdravnik. Zdravstveno se praviloma izobražuje sam, pogosto iz sumljivih spletnih virov. Tam lahko prebere tudi množico prispevkov o škodljivosti cepljenja. Poleg tega narašča vera v zdravilstvo, samoterapije, veliko je takega in drugačnega vraževerja. Formalna raven izobrazbe se zvišuje, raven racionalnosti pa marsikdaj znižuje. Resne medije beremo vedno manj. Znanost in tehnika napredujeta, ljudje pa ju vedno manj razumejo. Tudi zato se krepi polarizacija: slepa vera ali slepo zavračanje, tudi uradnega zdravstva in njegovih naukov.

Poleg tega se ve za manipulacije farmacevtske industrije, ki pogosto vleče za nos ne samo bolnike, ampak tudi zdravnike. Zdravstvo samo deluje podoptimalno, šepa subjektivno in objektivno, ker samomorilsko dajemo zanj premalo denarja. Ne tako redki zdravniki so mahnjeni na denar in med velikimi zaslužkarji, in to v časih splošne polrevščine. Naklonjenosti ljudi si ne pridobiva niti Fidesovo brezobzirno uveljavljanje interesov.

Če se nekateri nočejo cepiti, ker to stane, je to lahko tudi znamenje obupne revščine. Ker ta zelo prizadeva starejše, je najbrž to eden od razlogov za množično opuščanje plačljivega cepljenja proti gripi. Revščina ubija na veliko načinov. Če poteze zdravstvene ministrice ne bodo ustavile privatizacije zdravstva, se bo ta problem še zaostril.

Mnogi, ki cepljenje zavračajo, pa za to ni medicinskih razlogov, so sebični in kratkovidni. To je deloma družbeno pogojeno. Sistem nas vzgaja v individualiste, kar je tudi dobro; če nisi vsaj malo individualen, si del črede, s katero je mogoče manipulirati skoraj po mili volji. Toda v kakšne individualiste nas gnetejo? V take, ki so domnevno vsak svoje sreče kovač, ki vidijo v drugem predvsem tekmeca ali celo sovražnika, ki se med seboj brezobzirno tolčejo za isti kolač in individualno ter kot skupine zavračajo solidarnost in kolektivnost. Neindividualen, čreden si lahko samo kot potrošnik. Iz stanja vsak proti vsem nujno raste velikanski problem nezaupanja vseh v vsakogar – v politiko, učitelje, sosede, zdravnike ... Skratka, sedanji sistem, tudi slovenski, nas na veliko načinov – med drugim z zmedo, v kateri obupno primanjkuje trdnih opornih točk – sili, da mislimo le nase. Tiste, ki zavračajo cepljenje, tudi zato malo briga, kaj njihovo abstiniranje pomeni za celoto in prihodnost. (Precepljenost otrok je bistveno manjša v Ljubljani – ali to pomeni, da je tu takih ljudi največ?) Zraven pa, kot rečeno, gojijo upanje, da njih ne bo zadelo. To je sebično špekuliranje na račun drugih. Če bi vsi ravnali tako, bi se nalezljive otroške bolezni hitro vrnile. V egoistični niši zavračanja ni mogoče živeti dolgotrajno.

Tu je še eno, banalno, a pomembno dejstvo – pozaba. Z izginevanjem bolezni zaradi cepljenja občutek ogroženosti izginja. Za temeljito obnovo zaupanja prosvetljevanje ljudi očitno ni dovolj, verjetno bo potreben strel v glavo – naglo množenje svarilnih primerov, huda epidemija.

Nekaterih staršev, ki zdaj cepljenje zavračajo, brez obveznega cepljenja morda sploh ne bi bilo več na svetu – pobrala bi jih kaka s cepljenjem preprečljiva bolezen. Nekateri njihovi otroci in vnuki pa bodo zaradi tega zavračanja morda prej umrli. Ali drugače: zdravnikom je scela vredno zaupati. Cepljenje rešuje, cepljenje se splača, hamletovskega vprašanja ni.