Tu in zdaj

Janko Lorenci

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Kolumna

V Odmevih prejšnji teden je bilo prav strašljivo poslušati prispevek o kraških in drugih jamah. Skoraj vse so polne nevarnih odpadkov, jamarji o tem obvestijo inšpekcijo, ta pride, si ogleda rob jame, reče, da je tu zgoraj vse čisto, in odkoraka. Če bi se spustila dol h kravjim glavam, odžaganim konjskim nogam, vsakovrstni drugi svinjariji, bi morala izdati odločbo o čiščenju. A denarja za to ni. Tam spodaj pa še naprej tiktakajo ekološke bombe.

Država torej zapre oči, si reče, bo že kako, in odmisli problem. To radi počnejo majhni otroci.

Živeti tu in zdaj je lahko udobna filozofija za posameznika. Če si jo privoščijo države, gre za neodgovornost, za luftarstvo, ki ga bodo državljani prej ali slej plačali. Država mora pogledovati v prihodnost in jo upoštevati, to je temelj vsake civilizacije. A žal je tudi Slovenija v marsičem luftar.

To nazorno ilustrira zanemarjanje naraščajočih ekoloških težav. Vedno bolj nas bodo mučile na primer suše, tega se zavedamo, a se, denimo z obsežno gradnjo namakalnih sistemov, ne zganemo. Enako je na družbenem področju. Značilen primer je krhkost pokojninskega sistema. Brez temeljitih popravkov se bo sesul in zamajal celotno družbo. Zdravilo za to bi lahko bil demografski sklad, toda vrla politika bi vanj vtaknila kvečjemu okroglo milijardo – smešno majhen delček potrebnega. Mitja Gaspari je to neumno skopost razcefral in predlagal, da bi sklad napolnili z vsem državnim premoženjem, kolikor ga je še.

Ne bo nič – to premoženje se marljivo privatizira, se pravi razprodaja tujcem. Sklad je žrtev ideologije, ki bo spravila v nesrečo množico ostarelih in drugih državljanov. Kajti privatizacija je ena izmed svetih krav neoliberalizma. Slovenija se vanj še pogreza, deloma iz lastnega prepričanja, deloma pod zunanjimi pritiski. In prav ta ideološka ujetost, pomešana s klientelizmom, servilnostjo navzven itd., je največja ovira za trezen pogled v prihodnost in preprečevanje predvidljivih težav. Neoliberalni kapitalizem ne gleda na splošne koristi, strahuje in podkupuje posameznika, žre družbo in naravo, briga ga jutri – je skratka ideologija in praksa, ki je izrazito naravnana na tu in zdaj. Pri tem se že dokaj jasno kaže, da bo prihodnost, če naj ostane civilizirana, po sili razmer bolj kolektivistična, bolj planska, z večjo vlogo države.

Slovenija torej ni po naključju zakovana v tu in zdaj. V tem ni sama. Ves pogon zahodne civilizacije je v bistvu zasnovan tako, da establishment kopičenje problemov v sedanjosti nalaga neprivilegirani večini, hkrati pa ga prelaga na jutri, na okolje in na zanamce. To je nemoralno in kratkovidno. Kapitalizmu in današnji demokraciji sta kratkovidnost (iluzija o neomejenih virih planeta) in kratkoročnost tako rekoč vrojeni. Da smo del splošnega toka, nas lahko morda tolaži, pomaga pa nam čisto nič – še zlasti, ker med državami glede pripravljenosti na prihodnost ne glede na slabo generalno smer obstajajo velike razlike.

V sprti evropski družini nismo najslabši, a smo slabi – družba naraščajoče neenakosti, nezdravljenih ekoloških ran, negotovosti, zmede. V taki družbi trezen javni dialog o prihodnosti ni mogoč, toda brez njega ni mogoče razjasniti dilem, postaviti prioritet in nakazati generalne smeri. Brez njega tudi ni mogoče doseči vsaj minimalnega soglasja prebivalstva o tem, kaj početi, kaj podpreti, čemu se odreči.

Ključni pogoj za razumen dialog je trezna analiza sedanjosti. Toda politika je ne spravi skupaj, pač zato, ker bi morala v tem primeru ostro kritizirati in korigirati ne samo sebe, ampak kar vso ureditev. Hkrati bi se morala mirno pogovarjati z družbenimi skupinami in splošno javnostjo, pa tudi med seboj. Pri čemer se zna odlično prepirati, ne pa tudi debatirati.

V tej pasti ohromelosti tičimo že vrsto let. Ne samo mi, kot rečeno. Vse skupaj se zdi dokaj brezupno. Brez pogledovanja naprej in poskusov, da bi prihodnost oblikoval in se nanjo pripravil, se v njej giblješ v kot slepec, po slabi inerciji, nareku drobnih parcialnih koristi in liniji najmanjšega odpora. Vsaka vladajoča politika si sicer da izdelati razvojno strategijo, ki pa je praviloma le skupek lepih želja. In tako iz mandata v mandat – v kopičenje problemov in v škodo prihodnjih rodov.

Tako vsa velika nerešena vprašanja ostajajo brez odgovora. Še več, politika si ne postavlja niti vprašanj. Njen večinski del se nikoli ne vpraša, kakšen kapitalizem hočemo in zmoremo. Brrr, z ideologijo se ne ukvarjamo! Še vedno favorizira privatizacijo javnih služb, noro razprodajo državnega premoženja in s tem ostankov suverenosti. Še vedno raje politizira kot profesionalizira javno upravo, hrbtenico vsake politike. V resnih medijih vidi prej nadlogo kot nepogrešljivo oporo demokracije. Itd., itd. Vse to pomeni, da lahko ta država v mednarodnem okolju, ki bo vedno bolj surovo, postane socialno afriško okrutna, nestabilna in avtoritarna, navzven neodporna. Zaostala, skratka.

Obupati kljub vsemu ne gre. Nismo povsem razsuti, tudi primerjalno nismo med najslabšimi. Treznjenje (kritika kapitalizma in elit, občutljivost za okolje, jeza) vendarle poteka, čeprav izrazito prepočasi. Še je nekaj časa za realno analizo, načrt, zasuk in izstop iz sedanjih gibanj in letargije. Paradoksalno bo morda najmočnejše gonilo sprememb prav največja grožnja – pritisk okoljskih težav, ki bo sprožil družbeni pritisk – izraz skrbi za lastno zadnjico in za prihodnje ljudi na tem kosu Zemlje.