Slaba vaga

Janko Lorenci

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kolumna

Slovenija v glavnem ne ve, kam gre, kaj bi, kako bi. K temu prispevajo svoje tudi t. i. resni mediji, med drugim z uravnoteževanjem. Uravnoteževanje je postalo razširjena medijska drža. To nenehno lekarniško tehtanje v deželi vedno večjih nasprotij in kronične sprtosti še posebej velja za nacionalno tv in njen informativni program. Deloma izvira iz narave javne tv, ki naj bi predstavljala različne poglede in interese v družbi. Toda uravnoteževanje se je na nacionalki izrodilo v tog, škodljiv model. Navidezno je objektivno in demokratično – dragi gledalci, predstavljamo vam vse, kar leze in gre, vi pa razsodite. Tako se pred ekranskim avditorijem z enako pravico do besede vrstijo tatovi in poštenjaki, veleizdajalci in patrioti, pametni in neumni, dostojni ljudje in sejalci sovražnega govora.

Res je malokaj na tem svetu zgolj črno ali belo, faset je veliko in zato je dobro predstavljati množico različnih glasov. Toda vsaka urejena družba si postavi nekatere stalnice, zapovedi in prepovedi in jih deloma zapiše celo v ustavo, denimo socialnost države, dovoljenost splava, prepoved sovražnega govora. Take zapovedi in prepovedi bi morali spoštovati tudi novinarji in jih dopolnjevati z zahtevami, ki jih postavlja duh časa – če ga zaznavajo.

Pri uravnoteževanju v resnici ne gre za objektivnost, ampak za relativizacijo – vse je enakovredno, nič ni boljše, nič ni slabše. Z uravnoteževanjem se odrečeš lastnemu mnenju, pameti in vrednotenju. Taka drža je tudi najudobnejša in najvarnejša, najmanj se je treba truditi z izbiro gostov in po malem ustrežeš vsem. Toda z njo postaja medijska vsebina brezoblična gmota, podobna kakofoničnim družbenim omrežjem, v katerih nazadnje nujno prevladajo glasnejši, besnejši, neumnejši. Postaja kopija živčne, razklane, frustrirane sedanjosti.

Tako se ne ve več dobro, ali je boljše partizanstvo ali domobranstvo, neoliberalna ali socialna družba, sposobna ali poštena politika (morali bi zahtevati oboje), ali je Janša uničevalec ali reševalec Slovenije, ali Pahor s svojimi izleti v različne poklice (fizično) delo ponižuje ali povzdiguje. Nič ni jasno, nič nima jasnih odgovorov.

Tako novinarstvo je hočeš nočeš zaveznik manipulacij, tudi neoliberalne indoktrinacije, ki zavestno dela zmedo, spreobrača vrednote itd. Tako novinarstvo spodbuja uravnoteževanje v politiki – kaj pa je strankarsko sredinjenje, h kateremu težijo stranke in pri tem vedno bolj zanemarjajo splošni interes, drugega kot uravnoteževanje. Medijsko uravnoteževanje krepi svoj ekvivalent v ljudstvu – razširjeno mnenje, da je vsa politika enaka. To sicer ni povsem enosmerni tok: prilagodljivo, nenačelno novinarstvo si tako mnenje populistično sposoja od ljudstva in mu ga hvaležno vrača, vedoč, da ljudstvo to rado sliši. Ljudstvu pa se je treba prilagoditi, kajne, saj nismo kaka nora avantgarda.

Vse to enačenje, relativiziranje, uravnoteževanje vodi v družbeno zmedo, v volilno abstinenco, v splošno kritizerstvo, valovanje sovražnih čustev, proč od razumnega družbenega dialoga. Zmeda je najboljši zaveznik statusa quo, zanj pa se zavzemajo vsi trenutni nosilci družbene moči, od politike prek kapitala do različnih lobijev. In tudi zavezniki teh nosilcev – večina medijev.

Med televizijskimi infonovinarji so velike razlike, a večina podlega sindromu uravnoteževanja. Vanj so na primer ujeti vsi voditelji Odmevov, sicer dokaj sposobni novinarji, in seveda skoraj vsa znana ali anonimna uredniška struktura nacionalne tv, na čelu z vrhom.

A vrnimo se k dojemanju duha časa. Danes resen, družbeno koristen medij in resen, družbeno neškodljiv novinar ne smeta biti vsaj troje: neoliberalna, ravnodušna do okolja in relativizerja (uravnoteževalca). Kajti potem si za vse in za nič. Na nacionalkinem infoprogramu kažejo nekaj občutljivosti le glede okolja, pa še zanj mislijo, da njegovo propadanje nima nobene zveze s prevladujočo ideologijo.

Če ta program ocenimo prizanesljivo, je nekakšen kolektivni Pahor – spogledljiv, nihajoč malo sem, malo tja, vsem bi bil všeč, vsem daje po malem prav. Če ga pogledamo trše, širi ideje surovega kapitalizma in zanj prispeva potrebno šminko in puder, dela meglo, nikoli resno ne išče alternativ in celo pomaga netiti sovraštvo; če spustiš na zaslon vsakega manipulanta in zmerjača, pač pomagaš širiti slaba čustva. Pod črto pomaga ohranjati Slovenijo, kakršna je. To je samomorilski paradoks: stanje, kakršno je, med drugim spravlja novinarstvo v eksistenčno krizo in grozi resnemu tisku celo z izumrtjem.

Če novinarje štejemo med elite, lahko rečemo, da živo doživljajo krizo elit (establišmenta), da torej izgubljajo zaupanje in zato tudi klientelo. Hkrati doživljajo krizo srednjega razreda – položaj velike večine se slabša (prekarizacija, negotove zaposlitve), tako njihov strah za službo narašča, samozavest se zmanjšuje, s tem pa tudi zavzetost za poslanstvo – delovanje v javnem, skupnem interesu.

Javna, plačljiva tv je med resnimi mediji za zdaj v še najboljšem položaju, še ima nekaj manevrskega prostora in avtonomije, še bi lahko zlezla iz svojih slabosti, med drugim uravnoteževanja – tudi notranjega, kadrovskega. A če bo inertna, ni srednjeročno nič na boljšem – gibanja, ki jih pomaga pospeševati, jo bodo delala čedalje bolj odvečno. Do konca izpeljana privatizacija, pa tudi opešana demokracija jo bosta ukinili.