Trdorokci

Janko Lorenci

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Kolumna

Odstavljeni šef FBI Comey je Trumpovo vladavino opisal kot mafijski sistem, v katerem veliki boss vse nadzoruje, kjer velja prisega vdanosti, kjer se svet deli na naše in nenaše, kjer so velike in male laži v službi kodeksa lojalnosti, ki postavlja organizacijo nad moralo in resnico.

Ali ni Comey opisal tudi Janševega sveta? No, naj ima z oznako mafijski prav ali ne, je dejstvo, da svet preplavlja val avtoritarnosti, stanja, ki ga notranja, mafijski v marsičem podobna logika vodi v mehko ali trdo diktaturo. Začne se po navadi nedolžno: prikrit avtokrat pride na oblast z volitvami, potem pokaže pravo barvo in si postopoma podredi politiko, državo in njene ustanove. To je staro tveganje demokracije – šele oblast pokaže pravo barvo izvoljenca. A to tveganje je bistveno manjše, če je večinska politika kolikor toliko v redu.

Pred avtoritarnostjo ni varna nobena država. Ta univerzalna nalezljivost avtoritarizma kaže na skupni vzrok – delovanje sodobnega (neoliberalnega) kapitalizma. Mehanizem je preprost: sistem povzroča hudo neenakost, negotovost, množične frustracije, nezaupanje v etablirano sredinsko politiko, ki bolj streže kapitalu kot državljanom. Bogastvo se koncentrira v čedalje maloštevilnejših rokah in temu s presledkom sledi družbena ureditev – demokracija se spreminja v oligarhijo, napetosti v družbi pa rastejo. Tako se širi dejanski in psihološki prostor za vzpon lažnih prerokov, avtokratov in ekstremistov.

Metode avtokratov so dobro proučene: represija, strahovanje, klientelizem, razglašanje manjšin in ranljivih skupin, zlasti migrantov, za grešne kozle, redukcija politike na naše in nasprotnike, ki jih gre ne samo poraziti, ampak uničiti. Uporablja se jezik vojne in sovraštva, kdor se upira, bo imel težave.

Zloglasni avtoritarci 20. stoletja so vodili velike modernizacijske projekte (industrializacijo itd.). Zdajšnji avtoritarci družbe v osnovi nočejo spremeniti, so praviloma neoliberalci in nedemokrati s socialnimi in patriotskimi maskami. Ne gradijo na velikih pričakovanjih, ampak predvsem na zastraševanju in razočaranju nad demokracijo in tradicionalno politiko. Stari avtoritarci so zrli v (utopično ali distopično) prihodnost, novi slavijo preteklost, zato so za vse bolj ali manj značilni nacionalizem, patriarhalnost, religija, pravi zgodovinarka Holly Case.

Trdorokci so, čeprav otroci identične osnovne ureditve, seveda različni, specifične osebnosti v specifičnih okoliščinah. Poglavje zase je Trump. Za klasičnega političnega botra mu manjkata predvsem samodisciplina in lojalnost. Kdor manično tvita v javnost svoje čustvene nihljaje in poljubno odslavlja sodelavce, ne bo prišel v zgodovino kot politični Vito Corleone, piše Stephan Bierling. Trump v bistvu ruši povojno mednarodno ureditev, ki je najbolj koristila prav Ameriki. A Američani so dovolj zmedeni in zanorjeni, da bo morda znova izvoljen. Njegov drugi mandat bi bil nevarnejši, saj bi se skušal ovekovečiti s predelavo in podreditvijo institucij. Seveda pa je prvi egoman sveta skrajno nevaren že zdaj – je alibi za druge avtoritarce po svetu, hkrati pa s svojo osebnostjo na čelu že pred njim mogočne, agresivne in do zob oborožene Amerike akutna nevarnost za svetovni mir.

Orbán sveta ne more ogroziti, Madžarsko pa je že pošteno predelal. Sociolog Balint Magyar pravi, da je naša soseda na poti v mafijsko državo. Orbán si je najprej – klasika – priredil stranko, postopoma pa še državo. Položaj zlorablja za bogatenje svoje biološke in politične družine. Kot številni drugi populisti in avtoritarci je v bistvu kameleon brez trdnih prepričanj, ki pa dobro voha javno razpoloženje (recimo strah pred begunci), se mu prilagaja in ga, enkrat na oblasti, še učinkoviteje podžiga v svojo korist.

Janša je Orbánu osupljivo podoben. Tudi on se je preobražal iz komunističnega vajenca v socialdemokrata in zmernega, zdaj pa že skrajnega desničarja. Podobno opeva (noriško) preteklost, straši pred begunci in manjšinami, skuša zgraditi vzporedni gospodarski, politični, medijski svet. Tudi vse bolj evroskeptičen postaja. V obilici ima tudi tistih »kvalitet«, ki Trumpu manjkajo za mafijskega botra (lojalnost, molčečnost ...). V slovensko inačico botra se je razvijal postopoma, kar je zastiralo njegovo naravo in metamorfozo. Hkrati je na sceni že tako dolgo, da je dobro prečitan in zato za veliko večino volivcev nesprejemljiv. To je njegova bistvena omejitev – uspešni avtokrati praviloma potrebujejo dokaj široko soglasje. Janša ga išče tako, da trajno histerizira Slovenijo; ko bo javnost dovolj shizofrena, upa, bo hotela nekoga, ki bo »napravil red«.

Janšev tretji mandat bi bil nevarnejši od prvih dveh tudi zaradi mednarodne kaotičnosti in prežeče krize EU. Na oblasti bi zanesljivo še naprej posnemal madžarskega vzornika – strahoval in si podrejal gospodarstvo, medije, sodstvo, civilno družbo ... Z akutno krizo EU bi zunanje varovalke naše elementarne demokracije odpadle in nazadnje bi bila tudi ustava in volilni sistem spremenjena tako, da bi dobili drugo republiko.

Pri trdorokcih je ključno, da jih ne pustiš dolgo na oblasti. Vstaje leta 2012 so Janši en mandat že presekale. A najboljša je prevencija – takih politikov ne izvoliti na oblast. Tudi v opoziciji so destruktivni, vendar obvladljivi. Pogoj za to je sodelovanje demokratov. Glede tega bi se lahko zgledovali po simpatijah in vezeh, ki jih med seboj tkejo trdorokci. Kdor bo po volitvah šel v koalicijo z Janšo, ni sam nič boljši, le bolj potuhnjen.