Populisti

Janko Lorenci

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kolumna

Slovo na obroke Angele Merkel, poosebljenja politične dolgoživosti in stabilnosti, potrjuje, da vsa evropska desno-leva sredinska politika strmoglavlja, populisti in skrajna desnica pa napredujejo. Proces se zdi nezadržen. Izrazito sta ga pospešila kriza leta 2008, produkt neoliberalizma, in zgrešeno zdravljenje te krize, zaradi katerega je velik del Unije zašel v težave, neenakost se je povsod povečala, revni in srednji sloji so postali ranljivejši. Hkrati je naraščalo nezaupanje v EU, prav tako neoliberalno in neenako za velike in majhne članice. Potem so udarili še begunska kriza, brexit in Trumpova izvolitev, na male možgane pa vedno bolj pritiska tudi tesnoba zaradi poškodb okolja.

Vse dele celine druži enotna ureditev, od tod tako podobne tegobe sicer zelo različnih območij. Liberalizem, predelan v neoliberalizem, uničuje kolikor toliko enako, v sebi mirno družbo, s tem pa tudi politično stabilnost in demokracijo. Vsa Evropa čuti posledice dekadentnega sistema in zato doživlja dramatično politično preurejanje. Poganja ga razpoloženje množic – socialna stiska mnogih, jeza zaradi že kar fevdalnih razlik, strah pred socialnim zdrsom, kronično nezaupanje v politiko in ves establišment. Vsota čustev šepeta: prihodnost bo še slabša. Krivdo za to prebivalstvo upravičeno vali na desno-levo politično sredino, saj je v različnih kombinacijah abonirana na oblast. Ta sredina trdi, da za neoliberalizem ni alternative, da je to najboljši mogoči svet. A nezadovoljne, frustrirane množice mislijo, da alternativa je, in jo, stare politike do grla site, iščejo zlasti pri populistih.

Politična sredina izgublja teren, je prestrašena, a vztraja na okopih. Brani se tako, da se med seboj povezuje, sklepa pisane koalicije in tako preprečuje vzpon populistov na oblast. V Italiji in še kje je ta taktika že spodletela, ker je stare stranke kar odpihnilo. Brani se tudi tako, da se deloma prilagaja populistom (npr. glede migracij), hkrati pa trdi: boljši smo, kulturnejši, bolj demokratični, bolj obvladamo politično obrt. Skratka, prikazuje se kot manjše zlo in to uporablja kot alibi za nespremembe.

Nekako do tod je zgodba dokaj jasna. Težave se začnejo s pojmom in vlogo populizma. Je izmuzljiv in nejasno razmejen navznoter in v razmerju do skrajne desnice. Zanj sta značilna predvsem nasprotovanje (političnemu) establišmentu in statusu quo po njegovi meri ter brenkanje na vsakovrstne frustracije množic. Nasprotovanje je v mnogočem upravičeno, toda cilji, metode, drža populistov so sporni ali nevarni. Pri tem je dobro razlikovati med levim in desnim populizmom. Prvi ima poudarjeno socialno-razredno noto (zmehčanje ali odpravo kapitalizma), drugi jaha na nacionalizmu, ksenofobiji, distanci do EU itd. A meje med njima so, kot rečeno, zabrisane, populistična scena pa nepregledna, v vsaki državi drugačna, še vsa v spreminjanju. Skoraj povsod je na zmagovitem pohodu ne levi, ampak desni populizem, ki – to je pomembno – neoliberalizma v resnici ne problematizira, čeprav si natika socialno masko. Taka je na primer nemška AfD.

Populizem je nevaren tudi zato, ker je nagnjen k avtoritarnosti in kultu osebnosti. Vendar je dejstvo, da status quo resno majejo samo populisti. Kakorkoli obračamo, gre za demokratične revolte evroljudstev proti stanju, ki počasi pohablja družbo in naravo. Torej lahko rečemo, da populizem lomi nekaj slabega, pritiska na politično sredino in načeloma odpira možnost za njene korekture. Da so mogoče, vidimo na primer pri Corbynovih laburistih in portugalskih socialistih. So še izjema, a živčnost v etablirani politiki povsod narašča.

Skratka, populizem ni enoznačen. Ni mogoče ves ta fenomen prekleti, etablirano politiko pa tolerirati, češ da je manjše zlo. Imamo dva huda problema in nobenega ni mogoče rešiti tako, da enega naskakujemo in morda zatremo, drugi pa ostane nedotaknjen. Spreminjati je treba oba. In osnovna smer reševanja populistične zanke je jasna: več družbene solidarnosti, več enakosti, več skrbi za okolje. Vse troje ta čas nazaduje.

Opisani premiki lahko postanejo kaotični in prekucuški, ko bo izbruhnila nova, v bistvu že programirana kriza. Toda toga politična sredina si še naprej zgolj kupuje čas, zato se napetosti kopičijo, pritisk desnih populistov pa krepi. To je po svoje koristno, a tudi izjemno tvegano. Ker so desni populisti praviloma sprijaznjeni z neoliberalizmom, bodo na morebitni oblasti volivce prej ali slej nujno razočarali, vrnile se bodo stare sile, krive za sedanji položaj, potem pa se bo vse skupaj ponovilo, le da še bolj kaotično. Ali pa se bodo desni populisti prelevili v odkrite avtoritarce in na silo ostali na oblasti; kapitalu bi to čisto ustrezalo.

Populizma ni mogoče zatreti samo s populizmom, brez globljih sprememb v prid večje družbene pravičnosti. A kot se sučejo reči, ima morda prav sociologinja C. Mouffe, ki pravi, da bodo tradicionalne stranke izumrle in da se bosta čez čas spopadala le še desni in levi populizem, drugi v glavnem protikapitalistični, ki bo drugače od prvega skušal ohraniti demokratične ustanove. Kakorkoli, za zdaj o prihodnosti še najbolj odloča etablirana sredinska politika. Ker se je evrokapitalizem pod njenim vodstvom tako brutaliziral, je na kocki tudi prihodnost Unije, s tem pa celo mir na celini.

Tudi v Sloveniji sredinska politika, ki se dozdevno kar naprej osvežuje z novimi obrazi, vzdržuje slab status quo, zato lahko še naprej uspeva SDS, dovolj skrajna, da se populisti ne morejo prav razviti. Če Šarec noče biti muha enodnevnica, bo iz pohoda evropopulistov potegnil nauk. Brv, po kateri hodi, je za njegovo cikcakanje preozka.