V Sp. Dupleku

Janko Lorenci

16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Kolumna

Obsežna raziskava Evropskega sveta za zunanje odnose o vplivu posameznih članic Unije na EU kot celoto je Slovenijo skupaj z Latvijo, Malto in Hrvaško posadila na nečastno zadnje mesto. Tudi druge ugotovitve raziskave so za nas podobno klavrne: raziskovalci so članice na podlagi aktivnosti na različnih področjih razdelili v skupino voditeljic, zabušantk in podpornih držav, Slovenija pa se ni niti enkrat prebila v skupino voditeljic, le enkrat se je izmuznila med zabušantke.

Take uvrstitve lahko koga poparijo, a so pričakovane – v mednarodnem vesolju smo neambiciozni in ustrezno nebogljeni. To je čudaško in škodljivo, saj v Uniji na veliko odločajo tudi o nas, iz nje lahko potegneš lepe koristi ali pa si pustiš naprtiti veliko škodo.

Biti član EU in Zahoda je, gledano globalno, še vedno privilegij, a tudi ta prostor je postal negotov, nemiren, nepredvidljiv. EU je krhka, da se ustrašiš. A prav v taki razmajani skupnosti je toliko pomembnejše, da se znajdeš. Mi se ne. V nobeno razvidno grupacijo ne spadamo, nimamo zaveznikov, odnosi s soseščino so deloma problematični. Naša politika ne ve dobro, pri čem je in kaj hoče. Nimamo delujoče zunanje strategije, ne zmoremo ne mirne pragmatičnosti ne načelnosti (glej priznanje Palestine, bedno motoviljenje z marakeško deklaracijo itd.). Lebdimo, improviziramo, krpamo, nosi nas sem in tja kot suh list.

Temu lahko ironično rečemo doslednost. Brez resnega razmisleka smo zakorakali v neodvisnost, demokracijo in kapitalizem, nato v EU, Nato in območje evra, zdaj pa se hoja z opotekanjem nadaljuje. Močan motiv začetnega slepega, čeprav intuitivno v glavnem koristnega včlanjevanja (za evro to ni nujno, za Nato sploh ne) je bil tudi prestiž. Tako smo ponosno prehiteli vse nekdanje jugobrate. Ko smo bili notri, pa je zagnanost politike naglo ugasnila.

Politika kar naprej govori o ugledu Slovenije, se pogosto napihuje, včasih stoka, resne zunanjepolitične strategije pa ne izdela. Toda ali bi jo sploh lahko, ko pa je enako na domačem terenu? Tudi tu ne premoremo koherentne strategije ali vsaj približne vizije razvoja. Govoričimo npr. o zeleni Sloveniji in pozidavamo najboljšo zemljo, čeprav smo prehransko obupno nesamozadostni. Kljub množici zvenečih dokumentov se gibljemo stihijsko, po nareku parcialnih interesov, po občutku – in v skladu z nepriznanim hotenjem politike, da vse bistveno ostaja bolj ali manj tako, kakor je. Smo precej histerična, a dokaj toga družba. Politiki je vrojena kratkoročnost, živi tu in zdaj in za nazaj, naprej ne gleda. Kakorkoli, slaba domača politika po definiciji ni sposobna razviti pametne, koherentne zunanje politike.

Brez strategije, brez jasne identitete, z brezbrižnostjo do Unije ostaja naš odnos z njo globoko podoptimalen. Iz nje uvažamo malo dobrih zgledov in pohlevno sprejemamo slabe impulze, ki bi se jih lahko ubranili. Primerov mrgoli. Za bagatelo prodajana NLB je čista sabotaža, zlasti v času, ko se EU rahlja in ko se vse članice ravnajo po politiki »Najprej Jaz«. A premier se spreneveda, da nima s prodajo nič. Za kaj sploh pa je odgovoren, če ne za tako usodne odločitve? Pri arbitraži bi morali biti potrpežljivi, a smo se zaradi večnega tekmovanja s Hrvaško izjemoma nasršili na Komisijo, namesto da bi se ji ostro uprli pri NLB, kar bi bilo veliko bolj koristno in patriotsko kot jalova arbitražna histerija. Podobno neumna je bila odločitev za nakup orožja zaradi želje Nata. Želje, ne pravno zavezujoče obveznosti. Vlada si sama koplje grob, saj bo morala zato bolj varčevati pri pokojninah, zdravstvu itd.

Kakorkoli obračamo, živi naša politika v odnosu do zunanjega sveta v debelem omotu nezanimanja, servilnosti in nerefleksije.

Danski Think Tank Europa je, povzeto po Večeru, nedavno objavil lestvico, kako pridno se ministri članic Unije udeležujejo sej Sveta EU. Naši ministri hodijo na te seje polovično. Tudi to potrjuje, da Unija naše politike v bistvu ne zanima, kvečjemu jo navdaja z nelagodjem. Najraje je doma, v svojih pisarnah ali na obiskih v Sp. Dupleku, v varnem in znanem svetu, kjer pa vsaj malo štrli ven.

Servilnost do tujine (in agresivnost navznoter kot druga plat medalje) je znana in kronična bolezen. Nekateri jo razlagajo s slovenskim nacionalnim značajem, a to za politiko ni nikakršno opravičilo, tudi če razlaga drži, saj je taka drža strašljivo škodljiva. In povsem nepotrebna, saj čisto zahojena država pač nismo; smo samo globoko pod svojimi potenciali.

Kdaj si zanimiva in upoštevana država? Če si velik, bogat, močan, nevaren. Ali pa verodostojen, načelen, izviren, tak, kakršna je npr. Islandija. Smo kaj od tega? Nismo. In če nismo, bi bilo treba proučiti, kaj delamo zgrešeno, kaj dobro, kaj vsaj povprečno. Skratka, potrebna je samorefleksija. A do nje se ne dokopljemo, raje se prepuščamo (pod)povprečnosti v svojem lokalnem mehurčku. Ob tem smo slabe volje, a se ne zamislimo, ampak raje zganjamo kritikantstvo, negativno selekcijo, narcisizme drobnih razlik, drobtinčimo, namesto da bi se vsaj kdaj potrudili za veliko sliko. Tudi iz kriz se naučimo malo ali nič. Ta neambiciozna zatohlost ne velja samo za politiko, a zanjo poudarjeno. Glede tega je naše (izvozno) gospodarstvo neprimerno bolj dinamično in odprto.

Raziskava iz uvoda kaže bedno sliko naše zunanje, posredno pa tudi notranje politike. Saj je jasno: dokler se ne bomo preuredili, vitalizirali, razprašili navznoter, bomo za druge neznatni, nezanimivi, igračka, zase pa predmet frustracij. Notranja in zunanja ambicioznost, samozavest, uspešnost gredo vedno skupaj. Če si majhen doma, si majhen tudi zunaj.