Krotenje krotilcev

Janko Lorenci

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kolumna

SDS, še vsa zlovoljna, ker ji je Ljubljana na lokalnih volitvah znova prisolila zvenečo klofuto, zdaj razgraja zaradi vladne podpore marakeški deklaraciji o migracijah. Grims kvasi običajne norosti o koncu naše civilizacije, njegov poglavar Janša, sveže obsojen zaradi zmerjanja novinark s prostitutkami, pa zahteva posvetovalni referendum. Če ta bo, bo Janša znova potolčen, a bo, trenutno precej brezzob, gnal svoje naprej, čeprav mu to škodi. Zmerjanje, histerija, strašenje so del njegove strategije, vendar mu očitno zbujajo tudi ugodje. Lepo se ima.

SDS, med drugim opogumljena z vseevropskim prodorom populistov in skrajne desnice, se je v zadnjih letih pri polni zavesti dokončno predelala v tipično skrajno desnico. Pri čemer je Janša v nasprotju s tako imenovanimi novimi avtoritarci zgodnja ptica. Že dolgo pred Orbanom, Trumpom, Bolsonarom ... je politiko reduciral na naše in sovražnike, igral pobožnost in patriotizem, napadal ranljive skupine, medije in sodstvo, uporabljal jezik vojne in sovraštva. Družbo že dve desetletji histerizira, da bi jo zanoril in spravil v kaos, v katerem bi si zaželela, da nekdo »napravi red«. To je stara finta trdorokcev.

In seveda uporablja tudi staro zatočišče skrajne desnice – nacionalizem. Javier Lopez je zapisal: v 19. stoletju je umrl bog, konec 20. stoletja so izginile ideologije, zdaj je umrla še vera v napredek. V veliki splošni negotovosti se kolektivna varnost išče v nacionalnem. No, ideologije so zatonile samo dozdevno, goreči nacionalizem pa ne rešuje ničesar, saj so tisti, ki igrajo nanj, praviloma trdi neoliberalci, torej sami povzročajo družbeni nemir, potem pa se grejo lažne gasilce. Njihov nacionalizem, slikan kot patriotizem, je predvsem sredstvo za manipuliranje. Naj si roke ob igranju nacionalnih himn še tako tiščijo na srce, so v resnici antipatrioti. Je lahko patriot tisti, ki ima pol sodržavljanov za sovražnike in bi Ljubljano utopil v žlici vode?

Janša je k sreči že tako dolgo na sceni, da je za veliko večino volivcev odprta knjiga, ki je nočejo več brati. Že zdavnaj bi zginil s scene ali postal politični drobiž, če ga pri življenju ne bi držale slabosti političnih tekmecev na sredini in levici. Tako se Slovenija še naprej giblje v nevarni coni potencialne orbanizacije-janšizacije. A v kolikor toliko normalnih razmerah naš mojster ne more več na oblast. Zadnja leta ga volilno telo, s tem pa levosredinska politika, po nemškem, francoskem in še kakšnem zgledu uspešno drži na kratko – s sklepanjem koalicij proti skrajni desnici.

Ta formula pa ne more biti uspešna v nedogled. Protijanševske koalicije so za ohranitev kolikor toliko normalne Slovenije nujne. Vendar so krhke in nestabilne, ker je zgolj protijanševstvo šibko lepilo. Skupaj jih drži tudi ohlapno zavzemanje za status quo, se pravi elementarna demokratičnost in opotekanje med socialnostjo in neoliberalizmom. Toda znotraj tega fluidnega skupnega okvira so cela vesolja narcisizma drobnih razlik, starih zamer, rivalstev, političnega diletantizma itd.

Take koalicije, tudi sedanja, so vsebinsko in časovno nezanesljiva ovira za vrnitev skrajne desnice na oblast. Še zlasti, če bodo Evropo znova stresli ekonomsko-finančna kriza, velik begunski val, ostra kriza Unije kot take. Take in podobne krize že brbotajo in lahko jutri iz latentne oblike preidejo v akutno. V njihovem objemu utegne celino in tudi Slovenijo zapustiti razum, skrajna desnica pa bi se v zmedi in kaosu lahko skobacala na oblast.

Tudi zato se pri nas vedno bolj kaže potreba po močni levi ali levosredinski stranki, katere prva prednostna naloga bi bila ustaviti neoliberalni razvoj ali pa vsaj delovati bolj profesionalno in dovolj stabilno, da bi namesto krhkih ad hoc koalicij krotila skrajno desnico. Skratka, dobro bi bilo, če bi se obdobje razdrobljene politične sredine in levice, obdobje slepega iskanja vedno novih obrazov in s tem povezanega političnega amaterizma naposled končalo. S tem bi ugasnila tudi potreba po zasilnih protijanševskih koalicijah.

Polagoma se morda vendarle gibljemo proti temu. Če ne že proti eni močni levosredinski stranki, pa vsaj k tako obarvanim, a manj množičnim koalicijam. Nekatere članice Šarčeve druščine morda že na naslednjih volitvah ne bodo prišle v parlament. To vedo in tudi zato kar naprej živčno begajo med nepogrešljivim koalicijskim sodelovanjem in soliranjem, s katerim skušajo pritegniti pozornost in volivce. Tako nas nenehno trese nekakšna predvolilna mrzlica. V tem mandatu jo povzročajo zlasti Erjavec, Bratuškova in Cerar. Tolčejo majhne plemenske vojne in slabijo sebe in koalicijo.

Šarec ostaja uganka. Požegnal je od prejšnjih vlad zakrivljeno prodajo NLB, a potegnil tudi nekaj pravih, odobravanja vrednih potez: sklenil sporazum s sindikati, zvišal minimalno plačo in nekatere socialne izdatke, podprl marakeško deklaracijo in jasno – kakšna razlika v primerjavi s skrivaškim Pahorjem! – okrcal javna podjetja, ki z oglaševanjem podpirajo hujskače sovražnega govora iz madžarsko-janševskega medijskega miniimperija. To je simbolno in dejansko pomembna opredelitev. V težavni, zdraharski koaliciji si Šarec, očitno politični talent, kot krotilec v cirkusu počasi gradi avtoriteto. Tudi tako, da koalicijskim tovarišem na svoj neposnemljivi način govori, da »bodo pač prišli drugi«. Vse kaže, da se lahko med vsemi partnerji še najbolj zanese na Levico, ki sploh ni članica koalicije, a je – če bo z njo razumno sodeloval – njegov največji adut pri krotenju solističnih eskapad tipa Bratuškova.