Nauki krize

Janko Lorenci

10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kolumna

V kaj se bo iztekla pandemija, kakšna bo nova normalnost po njej, ostaja neznanka. Trenutno pa je svet vržen iz tirov: globalizacija se je razsula, države so se zaprle kot školjke, gospodarstva na pol ustavila, množice so v karanteni. Po zdravstveni krizi nas čaka ekonomsko-socialna, najhujša po drugi vojni zato, ker nas je zadela pandemija, prva v zelo globaliziranem svetu.

Kriza ponuja nekaj jasnih naukov. 1. Prizadeti so vsi, mladi in stari, slavni in neznani, bogati in revni, razviti in nerazviti, a stari, revni in nerazviti najbolj. Pokazalo se je tudi, kako nepogrešljiva je anonimna armada slabo plačanih in prekarnih delavcev in kako zelo smo vsi odvisni drug od drugega. 2. Iz tako globoke krize zmore družbe potegniti samo država, ki, zdaj vidimo, lahko deluje hitro in radikalno, docela mimo dosedanjih dogem. 3. Brez trdne javne infrastrukture (nekateri govorijo o infrastrukturnem socializmu) je ranljiv ves sistem. Dobre javne službe so zavarovalna polica nebogate večine in jamstvo stabilnosti. 4. Velikih kriz ni mogoče odpraviti brez solidarnosti in sodelovanja na nacionalnih in globalni ravni. V prepletenem, soodvisnem svetu je najšibkejši člen (denimo ponekod nezatrta epidemija) nevaren za ves planet. Nacionalni egoizmi so pogubni za celoto in za nacije – poglejmo razsulo EU in stisko tudi njenih bogatih članic. 5. Odločilno je pravočasno ukrepanje – če bi se Zahod prej zmenil za kitajski izbruh bolezni, bi bila epidemija neprimerno blažja. To je bistven nauk tudi za ekološko krizo; če bo svet zamudil še pri njej, bo sodni dan.

Šestič in predvsem: premalo ali zgrešeno reguliran kapitalizem ni sposoben za življenje, saj tako rekoč vsakih deset let potrebuje velikansko pomoč države, nabrano z davki nebogatih množic. Potem se, žebrajoč mantre o privatizaciji in rasti, znova hvali, kako vitalen in brez alternative je. Je kot vsiljena monokultura, te pa so še posebno ranljive. Nevidna roka trga velikih kriz ne rešuje, ampak jih ustvarja. Neoliberalnemu kapitalizmu je treba nadeti tesne uzde.

Skupni nauk: svet se ne sme vrniti v prejšnje stanje, sicer se bodo vsakršne krize – virusne, gospodarske, vojne, ekološke – samo zgoščale. Koronavirus je na primer zgolj pospešil prihod finančno-ekonomske krize, ni pa ga povzročil. Če bi bila ureditev manj bolna, bi umrlo veliko manj ljudi. Skratka, obnovitev statusa quo je sovražnik naše sedanjosti in prihodnosti. Potreben je radikalen zasuk, nova normalnost.

Kriza 2008 je vse te nauke že podelila, spremenilo pa se ni nič, ker so jo zdravili zato in tako, da so rešili dotedanji red. Zdajšnje krize ne gre primerjati z letom 2008, ampak z veliko depresijo in drugo svetovno vojno, ki sta skupaj temeljito zmehčali kapitalizem. Šok je bil takrat velikanski, potrebna je bila povojna obnova, zanjo pa popolno sodelovanje prebivalstev. Tako sta nastala socialna država in prijaznejši kapitalizem. Ali lahko šok po sedanji krizi doseže podobne učinke?

Močan bo gotovo, izidi pa so lahko slabi ali dobri. Vladajoče politike, ki zdaj ukrepajo nekonvencionalno, so praviloma stare, neoliberalne šole. Nekatere se bodo iz krize česa naučile, druge ne, scela pa njenih naukov ne bodo vzele za svoje. Torej bodo skušale, z obilno pomočjo kapitala, obnoviti stari red. Ker bo gospodarsko-socialna kriza najbrž huda, družbene napetosti pa močne, grozi, da bodo nekatere prešle v avtoritarnost. Torej posnemale Kitajsko, samo da bi rešile neoliberalni kapitalizem. To je slab razplet.

Vendar so v takih časih mogoči tudi preobrati na bolje. Najbrž jih lahko uveljavijo samo nove politične elite. Stare bodo v težavah: še preden bo kriza končana, jih bodo ljudje po vseh prisilah, omejitvah in očitnih slabostih nekdanje normale do grla siti. Kako priti do nove politike? Z ustrezno diagnozo in interpretacijo krize, z živim javnim dialogom, s pritiskom in z volitvami, ki bi spravile na oblast alternativne politike. To najbrž ne bodo spokojni časi.

A do takrat je treba, če naj bodo spremembe mirne, ohraniti demokracijo. Ta čas še uspevajo tisti, ki uvajajo drastične ukrepe proti epidemiji, se predstavljajo kot maherji in mislijo dvojne misli. To ni dobro niti za premagovanje epidemije, zanesljivo pa je slabo za njeno družbeno nadaljevanje. Slovenija po malem spada v nesrečno družino vzhodnih članic EU z načeto ali ogroženo demokracijo. V teh izrednih okoliščinah, ki se bodo vlekle tudi po karanteni, ji grozi zdrs v avtoritarnost, še zlasti, če EU ne bo kaznovala puča V. Orbána, Janševega vzornika. Zato je tako pomembno nasprotovanje avtoritarnim težnjam tu in zdaj. In ne pozabimo, da ne gre samo za demokracijo: avtoritarci so praviloma statusquojevci. Se pravi neoliberalci, ki sta jim zadnja skrb oboje, demokracija in blaginja navadnih ljudi.

Smo sredi dolgotrajnih težav, a epidemije bo lepega dne konec ali pa se bomo nekako naučili živeti s koronavirusom. Krizni šok lahko tudi Slovenijo spremeni na bolje – če ne bo prevladala gola želja po čimprejšnji vrnitvi v staro normalnost in če v psihozi te tridelne krize ne bo resno načet ustavni red. Zato je tako pomembno, da parlament še naprej (so)odloča, da je opozicija aktivna in kritična, mediji pogumni in profesionalni, civilna družba živa, sindikati trdi. Geslo dneva je: aktivizem in sodelovanje. Če kdaj, je treba prav zdaj paziti na sedanjost in misliti na prihodnost. Zakaj se, na primer, ne bi zbrala potentna skupina ekologov, ekonomistov, družboslovcev, praktikov iz javnih služb … in sestavila strateški, a konkretiziran papir, kam in kako po virusu. Slovenija obupno potrebuje alternativen, realističen in verodostojen kažipot.