Zakon družine

Bernard Nežmah

25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Pamflet

Bog se je vrnil v Slovenijo, spet se namreč dogajajo čudeži. Oglasila se je institucija, za katero je kazalo, da več ne obstaja. ARSO je zdaj objavil, da je onesnaženost zraka po slovenskih mestih alarmantna. In opozoril pljučne bolnike, otroke in bolnike z alergijami, naj se čim manj zadržujejo na prostem. Nacionalka je takoj nato v Odmevih gostila eksperta, kot sta profesorja Matej Ogrin in Marko Otorepec. Avtomobilski promet je glavni vir polucije, pri čemer mestna politika v Ljubljani ni storila praktično nič. Še več, dr. Ogrin je prinesel primerjavo, da v Murski Soboti poskušajo zmanjšati onesnaženja z znižanjem cen avtobusnega prometa, medtem ko so v Ljubljani sklenili za 50 odstotkov podražiti avtobusne vozovnice in gradijo garaže v samem mestnem središču, ki še dodatno privablja osebne avtomobiliste v mesto. Ob tem je navrgel, da je obstajala natančna skica koridorja, ki bi moral ostati nezazidan, da bi omogočal prevetritev prestolnice, vendar pa so ga veselo pozidavali.

Šokantne niso samo njegove besede, temveč dejstvo, da se mestna oblast zanje ne zmeni. V predvolilnih soočenjih še ni bilo slišati vprašanja kandidatom, kaj mislijo storiti, da se onesnaževanje zraka zmanjša? To ni več akademsko vprašanje, ampak stvar preživetja. Prebivalci Slovenije v takih razmerah v povprečju umrejo eno leto poprej. Javnomnenjske ankete, ki sprašujejo po vse mogočem, ne zastavljajo elementarnega vprašanja: ali bi želeli živeti leto več?

Zakaj v kritičnih razmerah občinske oblasti ne zaprejo mestnega jedra za promet? - Pa to je nemogoče, povzročili bi prevozni infarkt! Toda konec septembra je Slovenija praznovala teden mobilnosti, v katerem so mestna središča zaprli za osebni avtomobilski prevoz. Brez težav. A sredi sončnega septembra onesnaženje zraka sploh ni bilo resen problem. Skratka živimo v popolnem nesmislu: za promet zapirajo mesta v času, ki ni kritičen, v izrednih razmerah pa ne!!!!!!!!!!

Večina strank je bolj ali manj ignorantna do okoljskih vprašanj, kar kaže politična naklonjenost do projekta TEŠ 6. V igri je samo računica, da je projekt stal preveč, da bi ga ustavili ali predrugačili v obliki obnove dveh obstoječih blokov v Šoštanju. Zato tudi ni vpogleda v prihodnost: kaj bo pomenilo dvajsetletno obratovanje orjaške TEŠ 6 za zdravje prebivalstva? Kakšne stroške bo plačevala država z zdravljenji in s sanacijo okolja? Cena projekta namreč ni samo izgradnja, ampak tudi posledice, ki jih prinese.

Ena značilnosti politike je diskrepanca med besedami in dejanji. Nova Stranka TRS je posebej glasna, prof. Dušan Plut je potegnil celo kronski dokaz izgube razuma v Sloveniji. Podarktična Islandija namreč proizvede večji del doma pridelane hrane kot Slovenija!???????? Toda protagonisti Hanžkove stranke niso nikoli poprej glasno protestirali zoper pozidavo kmetijskih zemljišč v Ljubljani, ki jih je Jankovićev lobi po tekočem traku spreminjal v gradbene parcele. Kredibilnost stranke niso parole, ampak dejanja, ki jih vršijo daleč pred volilno kampanjo.

Budno oko kritikov je sicer zaznalo zlorabo koprskega župana Borisa Popovića, s katerim je občinsko glasilo objavilo velik predvolilni intervju. Dejansko, z denarjem mestnega računa plačujejo volilno agitacijo. Toda, ali je v drugih mestnih glasilih kaj drugače? V Ljubljani občinsko glasilo že leta objavlja hagiografijo Zorana Jankovića, glavna vsebina pa je poudarjanje njegovih uspehov in slikanje novogradenj.

Kdor meni, da je to normalno, si naj postavi vprašanje, kaj bi se dogodilo, ko bi imel premier Borut Pahor glasilo Slovenija, ki bi se napajalo iz proračuna, v njem pa bi mesečno glorificirali njegovo vladavino? Nonsens, predvsem pa gre pri občinskih glasilih za zlorabo davkoplačevalskega denarja. To niso časopisi, temveč trobila županov. V dobrobit davkoplačevalcev jih velja ukiniti, njihova sredstva pa preusmeriti v subvencije za javni potniški promet. Človek bi pričakoval, da bo vsaj Računsko sodišče izdajanje teh glasil negativno ocenilo kot negospodarno trošenje mestnega proračuna. Malo verjetno, njegov predsednik Igor Šoltes je l. 2008 za ljubljansko glasilo zapel kar hvalnico ljubljanskemu županu.

Osrednja volilna afera zadnjega tedna je bila laž Zorana Jankovića. Časnik „Delo“ je pred časom objavil odgovore strankarskih voditeljev o njihovem premoženju, sedaj pa se je izkazalo, da je prvi mož pozitivcev zatajil ne par delnic, temveč celo hišo. Pred novinarji se je branil, češ da je hišo dal pred leti sinu, ni pa je prepisal, ker da je to stvar družine. A to je le drobec, drugi detajl je ta, da je sinu iz računa Electe podaril več kot sto tisoč evrov, da bi si lahko uredil okolico. Prav obsceno razkazovanje bogastva, če pomislimo, da njegov volivec v desetih letih zasluži toliko, kot prvi pozitivec podari samo za enkratno ozaljšanje bivališča.

A to je poanta, zaradi katere so nekoč Stanovnikovi partizani odšli v hosto, da bi zgradili družbo, v kateri ne bo več grozljivih socialnih razlik. Praktična posledica pa je bolj fatalna. Gospod Zoran Janković često pred kamerami poziva davčno upravo in pravosodje, da naj ga preiščejo po dolgem in počez, saj da je čist kot solza. Toda zdaj se je pred mediji pojavil Mitja Stolnik. Podjetnik s kleparskim podjetjem, ki je leta 1999 delal za Electo, vendar mu njen direktor Zoran Janković ni hotel plačati opravljenega dela. Mož se ni dal in je zadevo predal sodišču, ki je pred štirimi leti pravnomočno razsodilo, da mu mora Electa plačati 140.000 evrov. Gospod Stolnik se je ob zadnjih vesteh oglasil in se čudil, zakaj mu Zoran Janković ne plača, ko pa enako vsoto daje sinu za luksuz. Na vprašanje POP TV je kandidat Janković jezno zabrusil, da je to družinska stvar, kako on uporablja denar Electe. Mož z razvitim socialnim čutom - prosto po Kučanu - delavcem ne plača opravljenega dela.

Zakoni družine Janković so nad zakoni države Slovenije.