Fiasko

Bernard Nežmah

23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Pamflet

Kako je mogoče, da je mož, ki je dobil največ poslancev, imel podporo aktualnega ter bivšega predsednika države, imel najbolj premišljeno propagando volilne kampanje, bil deležen znatne medijske simpatije, kako je lahko timski igralec par excelence, kot se je sam predstavljal, izgubil glasovanje za predsednika parlamenta? Kako je lahko iz najverjetnejšega na en mah postal manj verjetni mandatar? - Najkrajšo razlago je podala poslanka Ljudmila Novak: „Pozabil je šteti!“

A kaj se je v resnici zgodilo? Pred poslanci sta se na inavguralni seji znašla dva predsedniška kandidata: Maša Kociper in Borut Pahor. Še pred tremi meseci bi se takšna tekma zdela absurdna: resda manj priljubljeni premier, ki pa je bil poslanec že od prvih demokratičnih volitev, vmes tudi predsednik državnega zbora, v bitki z anonimno protikandidatko. Kaj se je vmes spremenilo, da je ta spopad postal realen? Eno samo dejanje - Lista Zorana Jankovića je postala relativni zmagovalec parlamentarnih volitev. In njen vodja se je začel obnašati kot gospodar.

Ko je dan pred glasovanjem SD predlagala za prvaka parlamenta Boruta Pahorja, bi ga Zoran Janković lahko podprl. Zakaj ga ni? Voditelj Pozitivne Slovenije je pred mediji nanizal njegove negativne lastnosti, kot višek pa je izpostavil, da je o njem govoril, da on ne bi samostojno vodil vlade, ker mu dirigirajo iz ozadja politični botri. „Meni je teh zgodb o ozadju dovolj!“ Skratka, politik, ki ga tako slabo ceni, je za Jankovića nesprejemljiv za predsednika parlamenta.

Naslednji dan se je pred glasovanjem še pošalil: kandidiral bi Pahor, ki ima 10 poslancev, kandidirati je mislil Karl Erjavec, ki ima 6 poslancev, še prej je izražal predsedniško željo Gregor Virant, ki ima 8 poslancev, postavil sem torej kandidatko, ki ima za seboj 28 poslancev. Računsko pravilno - 24 je manj kot 28, torej absurdni poskusi. Nato razprava med poslanci, na kateri se je dogodilo neverjetno. Pozitivni Slovenci so tolkli po Pahorju, ki so mu očitali, da ni bil sposoben voditi dialoga v vladi in s sindikati, torej politik, ki ne zna združevati. V tistem hipu še smiseln argument, ko se ne bi vmes dogodil preobrat: istega Pahorja so zdaj podprli Državljanska lista Gregorja Viranta, SLS, Desus in NSi, Jankovićeve kandidatke pa razen Liste ZJ nihče.

So Jankovićevi uzrli v realnost, ki jim je dopovedovala, da so oni postali grupacija, ki ni sposobna dogovora z nikomer? Ne, tudi poraz na prvem glasovanju, ko je Pahor prejel 31 in Kociprova 28 glasov, jih ni prepričal.

Na vrsti je bilo še drugo glasovanje o istih kandidatih, kjer so vse stranke razen SDS, ki se je vzdržala, spet napovedale podporo Pahorju. Zadoščal bi en samcat stavek tik pred glasovanjem: LZJ umika svojo kandidatko in Borut Pahor bi s podporo Jankovićeve liste premočno zmagal. Zmaga predsednika njegove najbližje stranke je bila na dlani, toda gospod Janković je ni hotel. Mož, ki vedno zmaguje, ni bil pripravljen prepustiti simbolične zmage voditelju partnerske stranke.

Po drugem glasovanju, ki je bilo identično prvemu, bi pričakovali, da se dvakratna poraženka umakne in prepusti zmago Pahorju, toda odstopil je zmagovalec. Jankoviću je očitno uspelo zlomiti sestrsko stranko, ki je napovedala, da se odpoveduje svojemu kandidatu in da podpira gospo Kociperjevo.

Pred očmi vesoljne javnosti je uprizoril lomljenje politika, ki se mu je simbolno uprl. Potem pa veliki zmagovalec doživi totalni poraz proti Virantu 52:38. Formirala se ja koalicija za postavitev predsednika parlamenta. Bolj natančno, brutalnost Jankovićeve politike je združila stranke, ki so se poprej zdele nezdružljive.

Kako, da lik odlične pogajalca in voditelja ni bil sposoben uvideti svojega kolapsa? Lahko bi rekli, da je začel verjeti, da je polbožanski, vedno nepremagljivi heroj. A raje prisluhnimo njegovim besedam po porazu: „Naša kandidatka je bila izvrstna, pet let jo že poznam, sodeluje v mestnem svetu, jaz človeka ne bom žrtvoval, da bi ga potem umaknil.“

Priznati mu je, da ravna kot zgledni patriarh, ki do konca stoji za svojimi. Mimogrede, ko so na Ekonomski fakulteti zaradi plagiata odvzeli magisterij njegovemu direktorju Lekarne Ljubljana Marko Jakliču, ga ni odstavil. Sramotno dejanje prevarantstva zanj ni nečastno dejanje, ki ne pritiče mestnemu direktorju.

Toda gospe Kociprove mu sploh ni bilo treba žrtvovati, zadoščalo bi, da je ne predlaga za parlamentarno predsednico! A še usodnejši poraz so Jankovićevi doživeli v politični retoriki. Nekoč prijazni pozitivci, si se prelevili v najbolj zadrte negativce. Renata Brunskole, še včeraj zvesta Pahorjeva privrženka, je zdaj grmela, da bi bili državljani razočarani, če bi Pahorju dodelili mesto predsednika Državnega zbora, saj smo imeli zaradi njega izredne volitve. Roman Jakič je žalil Viranta kar s trojanskim konjem: „Glas za Viranta, je glas za Janšo.“ Jani Möderndorfer, nekdanji član LDS, pa je zavrgel liberalni besednjak, in spregovoril v nekdanjem jeziku Nove Slovenije, ko je kot eno izmed kvalitet njihove kandidatke izpostavil: „Je mati dveh otrok!“

In vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin ga je kasneje ironiziral, ko je podpredsedniško kandidaturo svoje predsednice najavil s stopnjevanjem, da je gospa Novakova mati treh otrok.

Predvsem pa je razprava v parlamentu Jankoviću odplaknila njegovo največje retorično orožje - učinkovitost. Še mesec nazaj je v kampanji bril norce iz Pahorjeve vlade, kjer se trije ministri niso uspeli dogovoriti o trasi ceste, zdaj pa sam ne uspe dogovoriti niti prvega koraka, kot je bila izvolitev predsednika parlamenta.