Bojni bobni v parlamentu

Bernard Nežmah

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Pamflet

Aktualni politični spopadi so dosegli doslej najvišji stadij. Vlada procesuira serijo zakonov, za katere pravi, da so zdravilo za finančni primanjkljaj. V parlamentu je ustanovitev holdinga, ki naj bi zamenjal razvpito AUKN. In kaj stori opozicija? Jih secira, predlaga spremembe, opozarja na posamezne sporne člene? Ne, glasnogovornik »Pozitivne Slovenije« Roman Jakič razloži, da gre za enajstmilijardni plen v enem popoldnevu. Predsednik SD Igor Lukšič pove isto z živalskimi metaforami: vlada se pripravlja na zadnji plenilski pohod, najprej levi, potem hijene, na koncu mali glodalci, ki bodo pojedli 10 milijard.

Opozicija vladajočo koalicijo neposredno obtožuje, da je plenilska drhal, ki ropa državo! Popolna vojna, ki vrača v politiko ideološko temo delitev na dobre in slabe, ki je vladala po drugi vojni, ko so vladali dobri komunisti, ki so pregnali in zatrli izdajalske nasprotnike.

Tega pred letom še ni bilo. Takrat se je prvi mož Zaresa Gregor Golobič zavzemal za ukinitev AUKN, ki je po njegovih besedah delovala neučinkovito in nekompetentno. Poglejmo še nazaj v zgodovino, da dobimo vtis, kako je ravnala nekdanja opozicija na čelu s SDS in SLS, ko je Pahorjeva vlada ustanovila AUKN. So vladi očitali plenilski pohod? Nak, bili so proti, vendar z oceno, da si želi vlada z novo agencijo oprati odgovornosti za upravljanje z državnim premoženjem, medtem pa bodo odločitve sprejemali še vedno v njenih političnih krogih. Dialog med vlado in opozicijo je takrat tekel še kot parlamentarna polemika o vsebini.

Ne da bi človek vnaprej hvalil predlagani holding kot čudežno rešitev, toda državne banke so pod vladavino AUKN prišle do 7 milijard slabih posojil. Številka je dramatična; v državi se širi upor zaradi varčevanja pri polmiljardnem proračunskem varčevanju, na drugi strani pa je podatek o 14 krat večji izgubi samo opazka v diskusiji. Preprosto, modro dodeljevanje bančnih posojil bi doseglo, da bi bila država v prosperiteti, ne pa v zadnjih vzdihljajih. Toda, to je obskurna, drugorazredna tema.

Ta hip se zdi, da se opozicija ukvarja samo s tem, kako bi udejanila napoved Zorana Jankovića s partizanskega mitinga, da bo on prišel v štirih mesecih na oblast. Ne predlaga ne korekcij ne drugih poti, kako zmanjšati proračunsko luknjo. Jankovićevski navržek, da bi vlada namesto z varčevanjem morala ustvariti dodatno milijardo, pa spada v red pravljičarstva.

Za opozicijo gospodarsko stanje pač ni fatalno. Drugače se je odzval France Arhar, prvi guverner BS in zdajšnji predstavnik slovenskih bankirjev. V dramatičnem govoru je spomnil na Jugoslavijo leta 1983. Njeno vodstvo je poprej s Titom, potem pa z nasledniki ignoriralo denarni primanjkljaj tako dolgo, da je v brezupu poklicalo na pomoč mednarodni denarni sklad, ki pa je prišel z direktivo: znižanje plač, uvedba bonov, inflacija, z njo pa je prišla še politika »stabilizacije« in zategovanja pasov pa plačilo depozita za tiste, ki so hoteli prečkati državno mejo. Neuvrščena in samostojna država je prešla pod upravljanje tujih bančnikov!??

Skratka, za državo je najbolj konstitutiven prav zgodovinski spomin. Spoznanje, da se svet ni začel vrteti včeraj, ampak je tu že desetletja, stoletja in tisočletja.

In ta manko spomina je za Slovenijo najbolj usoden. Na pretek je partizanske ikonografije pa simbolov rdeče zvezde, politične zgodovine starega režima pa ni. Zgodovino imamo pač takšno, kot je bila, vendar je moč kapitalizirati tudi vladavino komunističnega režima. Kako se je on soočal z gospodarskimi krizami, kako jih je reševal, kako je spodbujal gospodarstvo et cetera? Spoznati njegove slabe rešitve je paradoksalno njegova najbogatejša dediščina.

Značilnost partijskega režima je bila izbira brez izbire. Namesto dialoga z najširšimi predlogi je zmagovala odločitev partijskega vrha. A to ni samo preteklost, odločitev za investicijo v TEŠ 6 je tekla po natanko istem vzorcu. Na štartu ni bilo ocene, da v prihodnosti grozi pomanjkanje električne energije, na katero bi se odzvali predlogi: racionalna uporaba energije, gradnje vetrnih in vodnih elektrarn, širitev sončnih kolektorjev, nova jedrska elektrarna, obnovitev termoelektrarn. Set možnosti, nato pa odločitev. Namesto tega se je v zakulisju porodil in zmagal načrt TEŠ 6. In zdaj smo doživeli farso, ko je bilo državno poroštvo v parlamentu izglasovano z vsega 29 glasovi za. O največji investiciji je odločila manj kot tretjina poslancev!!?????? Predsednik parlamenta Gregor Virant ob drugi priložnosti preti z drastično omejitvijo referendumov, ker da pride na njih premalo glasovalcev!?

TEŠ 6 je vsekakor priložnost za ljudski referendum.

Sicer pa smo doživeli simptom pomanjkanja politične modrosti v razkritju, da je poslanec pozitivnih Borut Ambrožič levji delež svojega magisterija prepisal iz diplomske naloge Klementine Jezeršek. Mož, ki je sklenil, da bo postal magister, da bo torej poglobljeni vedež, je svoj študij usmeril v iskanje citatov, ki bi jih prodal kot svoje.

Vedeti že dolgo ni kategorija, ki bi jo volivci cenili pri politikih. Na predzadnjih parlamentarnih volitvah v soočenju kandidatov tedanja predsednica LDS Katarina Kresal ni vedela, kdaj so bile v državi prve svobodne volitve, a je s svojo volilno koalicijo vseeno zmagala na volitvah in postala ministrica. Izbor oblastnikov ni naravna nesreča, temveč soodgovornost ljudstva, ki jih izbire.

Država, kot stvari kažejo, pa tudi ni večna. Če vlada dežele, ki ni velesila, ne uskladi proračuna z realnostjo, preprosto izgubi svojo suverenost.