Mitiziranje civilne družbe

Bernard Nežmah

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Pamflet

Prešernovo slavje, ki naj bi združevalo Slovence oz. prebivalce Slovenije, kdaj doseže prav nasprotno. Že ob postavitvi spomenika l. 1905 v Ljubljani se je dogodil eden največjih političnih spopadov. Liberalci okoli župana Ivana Hribarja so slavili kolosalni spomenik velikemu pevcu, medtem ko so klerikalci pod vodstvom škofa Antona Jegliča protestirali in bojkotirali slavje. Motile so jih razkrite ženske prsi pred Marijino cerkvijo in v obrambi pred pohujšanjem so zahtevali odstranitev pohujšljivega oprsja s spomenika. Bili so predmet ironije, saj celo papeža v Vatikanu ne motijo gola telesa v Sikstinski kapeli.

Pa vendar je imela zadeva nedemokratični pečat. Pred tem so namreč ljudje zbirali prostovoljne prispevke za pomnik Prešernu, vsi po vrsti: od liberalcev do katolikov. Pričakovali bi torej, da bo spomenik po volji vseh, da bo splošna erupcija navdušenja. Toda odbor za gradnjo je bil v rokah pristašev ljubljanskega župana, ki je samovoljno odločil, kaj in kje naj bo stal. Del javnosti je bil tako demokratično izločen. Da ni šlo samo za klerikalni upor, govori tekst največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, v katerem je ocenil Zajčevo umetnino kot klavrno, s pristavkom, da bi liberalci na natečaju, tudi ko bi se prijavilo sedem Rodinov, izbrali prav najmanj osebnega in najbolj puščobnega Zajca.

Letos so na Prešernov dan napovedali množične proteste. Praznik, ki naj bi povezoval, je tako postal hkrati še dan političnih angažmajev. Toda množični mediji se niso odzvali z mnenjem, da bi organizatorji lahko izbrali kakšen drug dan za izražanje protestov. Ko pa je Zbor za republiko sporočil, da bo na isti dan in na istem mestu organiziral svoj shod, so začeli deževati očitki, da gre za provokacijo.

Slab mesec poprej je Zbor za republiko v eni mariborskih dvoran pripravil pogovor somišljenikov, v prostore srečanja pa so vstopili protestniki z razvitimi parolami v rokah. In mediji niso poročali o provokaciji protestnikov, ampak smo brali o nasilju pristašev SDS nad kulturnimi demonstranti.

Seveda so protesti legitimni, vendar pa tak tip protestov jemlje drugim pravico do svobodnega združevanja in izražanja mnenj. Kaj ko bi na shod Pozitivne Slovenije vdrl drug tip protestnikov, ki bi na slavnostnem srečanju simpatizerjev Zorana Jankovića razvil plakate: »Lopovi! Skorumpiranci!« -??????

Okvir demokratičnega izražanja mnenj je pač to, da skupini, s katero se idejno ne strinjaš, ne preprečuješ njihovega shoda.

V državi namreč živijo ljudje različnih prepričanj, ki so kdaj med seboj diametralno drugačna, toda demokratičnost družbe se kaže v strpnosti do drugačnih. Lahko seveda prosto polemiziraš in decentno protestiraš, če pa se odločiš za agresivni fizični konflikt, razbijaš okvir skupne družbe.

V Mariboru so tako iz mestne hiše policisti nasilno odstranili skupino protestnikov. Če pogledamo naslove časnikov, bomo prebrali, kako se je v Maribor vrnil duh policijske represije. A kaj je bil dogodek? V stavbo občine je vstopilo več kot 50 državljanov, ki so s sirenami, zvonci, bobni in vzkliki »Lopovi!«, zahtevali odstop mestnih svetnikov, ki so ravno tedaj na redni seji sprejemali proračun. Po uri bobnenja so potem posredovali policisti in protestnike nasilno spravili iz mestne hiše.

Toda, ali je tu samo policijsko nasilje, ali tudi protestniško nasilje? Ali je že vsaka forma uporništva oblika demokratičnega izražanja političnega mnenja? Ali niso svetniki ožigosani kot ne-svetniki, ker je njihov delikt, da so podpirali bivšega župana Franca Kanglerja. Tako kot imajo eni pravico, da ne marajo Kanglerjeve politike, imajo tudi drugi pravico, da so mu naklonjeni. Ali pa obstaja samo ena pravica?

Sedanji mariborski upravi upravičeno očitajo, da je odstopljenemu županu dodelila odpravnino v višini treh polnih plač, medtem ko zakon govori le o pravici do 80 odstotkov plače.

V Ljubljani se je dogodila drugačna manifestacija. Društvo pisateljev je v Cankarjevem domu zbralo protestniške skupine in ljudi kulture, ki so za nekaj ur napolnili dvorano s premišljenimi govori in nastopi. Vsekakor redek dogodek, toda mediji so ga takoj razglasili kot veličasten nastop kulture in civilne družbe zoper politično oblast. Toda, ali so civilna družba in ljudje kulture samo tisti, ki so se zbrali v dvorani? Kaj pa pisatelji, ki simpatizirajo z aktualno oblastjo, kaj duhovna in verska gibanja, kaj ekološke skupine etc., mar ti tudi ne predstavljajo segmenta Slovenije, četudi jih tam ni bilo?

To kajpak ne jemlje pomena shoda v CD, postavlja pa vprašanje v enačaj, da je to vsa bit slovenske družbe. Osrednja govornika sta bila nekdanja politika France Bučar in Spomenka Hribar, ki sta z govori sesekljala politično oblast.

Leta 1992 je parlament sprejel segregacijski zakon, po katerem so imeli poslanci po zaključku mandata pravico, da se upokojijo že s 25 leti delovne dobe. 21 poslancev je takrat vključno z gospo Hribarjevo izkoristilo ta privilegij in se upokojilo. Stvar je bila tako protiustavna, da je Ustavno sodišče l. 1994 razveljavilo ta zakon, češ da nasprotuje načelu pravičnosti oziroma načelom pravne in socialne države. Toda penzije so privilegiranim poslancem ostale, predsednik skupščine, ki je sprejela ta sramotni zakon, pa je bil gospod France Bučar osebno.

Seveda to ne zmanjšuje mariborskih nečednosti s previsoko odpravnino za ex-župana, meri na slepo naivnost glorificiranja očetov in mater naroda, ki da so pravičniki sami po sebi.

Pred tednom so največje stranke mirne duše sprejele odločitev, po kateri bodo iz proračuna namenjali višje zneske za politične stranke. A zoper to ni nastopil noben sindikat, nobeno civilno gibanje.