V iskanju prave stranke

Bernard Nežmah

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Pamflet

Tik preden so francoski bombniki začeli bombardirati položaje islamistov v Maliju, so svetovni mediji dnevno poročali, kako milice verskih radikalcev uničujejo in požigajo neprecenljive rokopise iz znamenitih knjižnic v Timbuktuju. Pred dnevi je za »Radio France International« o tem spregovoril profesor Jean-Michel Djian, ki je eden najboljših poznavalcev rokopisnih zbirk v Timbuktuju. «To, kar je gorelo, niso bili najpomembnejši teksti. Te so že pred časom iz knjižnice odpeljali v vrečah za riž, na pirogah in v kovinskih zabojih skrbni knjižničarji, ki so jih skrili pred uničevalci.»

Vsakršno sistematično uničevanje knjig je seveda primer bibliocida, pa četudi ne gre za najdragocenejša dela. Tudi ni oporekati vojaškemu posegu zoper islamistično okupacijo dela Malija, a vendar – prav predimezionirana medijska poročila o uničevanju kulturne dediščine stare afriške prestolnice so delovala kot trobenta, ki poziva k vojaškemu posegu francoske aviacije.

Sodobni fenomen delovanja političnih potez je v tem, da najdejo svoj argument v poprejšnjih medijskih slikah, ki opravičijo njihovo početje. Toda medijske podobe so same lahko tudi sfabricirane, kar je bilo najbolj radikalno v primeru napada na sadamov Irak, ki so mu očitali posedovanej ogromnih količin kemijskega orožja, ki pa jih kasnejši « osvoboditelji » dežele niso našli.

Medijska poročila sestavljajo ključne podobe realnsoti, vendar pa jih velja vedno jemati z ustreznim premislekom. Tako je ravnokar odstopajoči zunanji minister Karl Erjavec pompozno ustavil imenovanja veleposlanikov, kar je pojasnil z rešitvijo države pred samovoljo SDS-ovega kadrovanja. V treh dneh pred odstopom in pod njegovim ministrovanjem vlada pač ne bi mogla mimo njega imenovati nikogar za ambasadorja. Po njegovem odstopu pa bo imel formalno možnost posatavljanja veleposlanikov njegov naslednik. Njegov tridnevni embargo je zatorej enostavni politični PR, brez kakršnegakoli stika z realnostjo.

V letošnjem letu so sicer poročila KPK dobile status glavnega političnega argumenta. Pred časom premoženjsko stanje Janeza Janše in Zorana Jankovića, v zadnjem tednu pa spet istega para. Najprej je sodišče potrdilo KPK in oglobilo ljubljanskega župana za tri tisoč evrov, zatem pa je KPK ugotovilo še, da je pri zaposlitvi otrok premiera in vodje poslanske skupine SDS šlo za korupcijsko vsebino.

S slednjo je zadelo sistemski problem Slovenije, kjer zaposlovanje v državnih in občinskih institucijah in podjetjih marsikje poteka po klientelistični logiki. Tisto, kar je nenavadno, je princip dela: ko komisija izbere dva politično vroča primera, ne da bi sistematično prečesala nebroj drugih zaposlitev. V zadnjem letu so mediji poročali tudi o spornih zaposlitvah otrok bivšega predsednika države in vrhovnega sodišča, a teh primerov KPK ni preiskala.

Delovanje KPK postaja absurdno. Vzemimo primer ljubljanskega župana, zoper katerega so dobili prijavo o koruptivnem financiranju nekaterih športnih klubov v višini 2 milijonov evrov. In kaj je ugotovila komisija, ki jo vodi Goran Klemenčič? Ni našla dokazov za korupcijo, je pa Zorana Jankovića kaznovala z nekaj tisoč evri, ker tekst propozicij ni vseboval besedila o protikorupcijski klavzuli. V tej točki je bil torej mož nedolžen, a javno izpostavljen in kaznovan.

Pred mesecem je ekipa ljubljanskega župana sklenila dodeliti 2 milijona evrov podjetju « Gradis», da bi sredi mesta zgradilo še eno garažno hišo. Posel je sklenila s podjetjem, ki je v stečaju, a nadzornih institucij to ne zanima. Mariborska vstaja je izpostavila nujnost po širšem sodelovanju javnosti pri mestnih projektih, toda ljubljanski poteka v tišini. Od nikoder protestov in zahtev, da bi proračunski denar namenili za kaj drugega kot za gradnjo novih podzemnih garaž, medtem ko pomanjkanja garažnih parkirišč v središču že dolgo ni več zaznati.

Toda elementi faktične realnsoti že dolgo niso ne politična ne civilna tema. V ospredju jem le spektakel formiranja nove vlade, pri kateri dežujejo imena potencialnih mandatarjev, ne da bi potencialne zaveznice najprej sklenile vsebinski pakt.

Stranki DL in Desus tako s PS kujeta novo vlado, a pri tem ne razjasnita svoje državniške drže. Leto sta bili aktivni član Janševe vlade, torej bi pričakovali, da napovesta vsaj to, da bosta nadaljevali z isto vladno politiko, le da z bolj verodostojnim partnerjem, ali pa, da javno navedeta, katerim vsebinam dosedanje vlade se odrekata.

Vlada, ki je utemeljena na antijanševstvu, je lahko medijsko sicer simpatična, je pa brez raisona. Politični factum brutum je zdaj: ali se bi nova koalicija odpovedala krčenju proračunskih izdatkov za javni sektor, slabi banki, državnemu holdingu?

V tem vakuumu je zato najbolj demokratični izbor razpis predčasnih volitev. Tu je slišati številne pozive o potrebi nove stranke, ki bi izrazila zahteve množičnih protestbnikov in bi v politiko vpeljala bolj avtentični glas ljudstva.

Ustanavljanje strank je temeljna pravica, tako kot odpiranje novih podjetij. Vendar nekaj spomina ne bi škodilo. Jeseni 2011 so bile ustanovljene tri nove stranke: Jankovićeva «Pozitivna Slovenija», Virantova «Državljanska lista » in Hanžkov «TRS». Vse tri so tedaj napovedale nove oblike politike, ki bodo našle bolj pristni stik z zahtevami državljanov. Po letu in pol pa spet govor o čisto novi stranki, ki bo naposled le prava.

Kaj če ni napaka v strankah, ampak v perspektivi? Švicarji ta problem rešujejo enostavno: namesto tavanja za utopično stranko čistih rok hodijo raje na referendume, kjer ne debatirajo, katero stranko bi bilo treba zamenjati, ampak si s glasovanjem ob posamičnih temah izborijo pravico, da sami odločijo o svojih konkretnih zahtevah.