Rudarji in risinja

Bernard Nežmah

14. 3. 2014  |  Mladina 11  |  Pamflet

V Hrastniku se je dogodila največja rudarska stavka, v kateri je več kot sto rudarjev preživljalo dneve in noči v rudniku. V Sloveniji so v javnem sektorju številnim zaposlenim izplačevali prevelike plače. Ko je vladna administracija poskušala dobiti preplačane vsote nazaj, se je nanjo vsula množica očitkov, češ, da ljudje niso krivi, če so jim ustanove nakazovale previsoke plače. Bilo bi torej nepravično, če bi jih morali zdaj vračati. In postopek izterjevanja preplačanih vsot se je ustavil.

Sindikati javnih uslužbencev so si izborili, da jim mora vlada nakazati dodatne prejemke, zakaj v preteklosti je kršila postavo, ko jih je plačevala po prenizkih tarifah.

Družbeni sloji, ki prejemajo spodobne prihodke, so si v imenu pravičnosti priborili večji kos proračunskega denarja. Zadoščalo je nekaj protestov, grožnja s stavko, precej pogajanj in stvar je rešena.

V hrastniškem rudniku delajo knapi, ki so tudi na plačilni listi državnih podjetij, toda ta jim niso izplačevala plač, odpuščenim rudarjem pa država sploh ni izplačala odpravnin. To se učiteljem ali državnim uradnikom nikoli ne zgodi. Do rudarjev pa se vlada in njene institucije obnašajo, kot da ne pripadajo istemu pravnemu redu. Če rudar ne dobi odpravnine, je pač ne dobi. In stoterica je morala z dekami in spalnimi vrečami globoko v podzemeljske rove, da so jo sploh opazili. Premierka Alenka Bratušek dotlej sploh ni zaznala, da njena oblast vrši segregacijsko politiko, ko eni vrsti državnih uradnikov vsak mesec avtomatično nakažejo plače, drugim pa ne.

Rudarji so s svojo akcijo izvedli državljanski upor, namesto moraliziranja so demonstrirali s pogumnim štrajkom.

Zgled že pozabljene govorice civilne družbe, kjer se skupine oškodovanih samoorganizirajo in odločno borijo za svoje pravice. Predvsem pa ne padajo na obljube, ampak hočejo dejanja - to je plačila na svojih računih.

A kakšna je bila manjkajoča vsota, ki je vladni aparat ni zmogel? – Medijske številke govorijo o 300 tisočakih. Za luknjavi proračun gromozanska številka. Toda potegnimo vseeno dve primerjavi. Obrambni minister Roman Jakič je v slabem letu za svoja letalska potovanja porabil 100 tisočakov proračuna. Eno tretjino vsote, ki manjka za knape. A njegovem primeru se ni oglasila premierka, dragi moj Roman, letos boš pač izpustil obiskovanja daljnih dežel, saj je malha prazna.

V Ljubljani so na novo asfaltirali parkirišče v Tivoliju in za to porabili več kot 600 tisočakov. In vlada na vsakem koraku potem nakazuje dodatna državna sredstva ljubljanski administraciji.

To je dobesedni primer sistemske korupcije. In zdaj so ustoličili novega predsednika KPK Borisa Štefanca. Ko se je izkazalo, da je bil mož še dan poprej član Pozitivne Slovenije, je završalo. Škandal, uničenje ugleda protikorupcijske komisije. In največji ogenj je udaril po predsedniku Borutu Pahorju, ki ga je izbral in imenoval. Nerazumljivo. Ali ni izbirna komisija, ki je poprej pozorno tehtala med kandidati za predsedniško funkcijo, kot edinega primernega izbrala prav njega? Predsednik sploh ni imel možnosti izbire, vse, kar bi lahko storil, bi bil veto. Seveda je izbor formalno njegov, toda, kdo je sestavljal komisijo? Dve članici od petih članov prihajata iz vrha Pozitivne Slovenije. Poslanka Melita Župevc je v vrhu stranke, Alenka Bratušek, katere podaljšana roka v komisiji je njena državna sekretarka, pa je predsedujoča PS. Vladajoča stranka je preprosto izbrala svojega člana. Novi predsednik KPK Boris Štefanec pa je že najavil, da ne bo odstopil.

Njegov primer je obenem tudi lekcija iz zgodovine. Isti mož je bil v osemdesetih sekretar zveze komunistov v Murski Soboti in ob »sestopu« Kučanove ZK z oblasti so ga na hitro postavili za lokalnega sodnika. Strankarski poveljnik je čez noč zasedel mesto objektivnega sodnika!???? Kaj korupcija danes, koruptivna je bila celotna vladavina komunistične partije, ki je pol stoletja sistematično privilegirala svoje člane!

Deprivilegirani pa so danes na vsakem koraku prebivalci odročnih regij. Župani majhnih občin so ob napovedi NLB, da bo zaprla množico poslovalnic v njihovih krajih, napovedali bojkot poslovanja z NLB. A to je obstranska tema. Živeti v malem kraju, kjer ti zaprejo poštni urad, bančno izpostavo, kje ti bodo jutri ukinili avtobusno progo zaradi nerentabilnosti, pojutrišnjem srednjo šolo, je drastični poseg v življenjski standard regionalnega prebivalstva. Se je mar vlada sešla na nujni seji, da bi sprejela vrsto ukrepov, ki bi poskušali vsaj malo izenačiti bivanjsko raven državljanov? Nak, kot da to ni Slovenija, kot da ministrski pogled na državo ne seže prek uličic stare Ljubljane.

A v Sloveniji poleg ljudi bivajo tudi živali. Junakinja zadnjega meseca je bila risinja, ki je pobegnila iz ljubljanskega živalskega vrta. Žival iz ujetništva se je izkazala z neverjetno sposobnostjo preživetja, saj je živela prosto življenje na Rožniku, se sama hranila, ne da bi ogrožala sprehajalce. Postala je že skoraj prebivalka mestnega gozdička, ko so jo podrli z uspavalnimi streli in jo privedli nazaj v ujetništvo. V kočevskih gozdovih živi zdesetkana kolonija risov, ki ji grozi izumrtje. Ali ne bi bila človeka vredna gesta, ko bi junakinjo iz živalskega vrta prepeljali v gozdove juga in jo spustili na prostost? Kot nagrado za njeno edinstveno dejanje. A zato bi morala nastopiti civilna iniciativa, ki bi zbirala podpise za njeno pot v svobodo. Živo bitje, ki je prišlo iz živalskega zapora in brez šole ter izkušenj stori korak v samostojno preživetje, si to zasluži.