Karte, parcele in metki

Bernard Nežmah

21. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Pamflet

Če je pred tednom »Pozareport« razkril, da je novi predsednik KPK član PS, je tokrat »Dnevnik« s serijo člankov o letalskih kartah ministra Gregorja Viranta demonstriral, zakaj so mediji narodno bogastvo. Seveda mnogokrat tudi manipulirajo, toda njihova bit je, da pred javnostjo prinašajo tudi zakrita dejstva. Policijskega ministra so preprosto dobili na laži. Medtem ko je sam zatrjeval, da z ugodnimi cenami voznih kart sam ni imel nič, pravijo facta bruta nasprotno - on osebno je s svojimi e-pisemci dosegel, da je letel bistveno ceneje kot običajni sleherniki v državi.

Tudi s stališča liberalca je to katastrofa, saj liberalna ideja postavlja, da pravila veljajo za vse enako, ne pa, da imajo nekateri privilegije. A nova razkritja so še večji fiasco za Klemenčičevo KPK. Zanjo se je zdaj evidentno izkazalo, da ne deluje konsistentno, da enim sodi v prid, drugim v podobnih zadevah povsem drugače. Pred časom je zaposlitev sina vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka v državnem podjetju razglasila za koruptivno dejanje. Ni sicer našla nobene evidence, da bi poslanec neposredno vplival za odločitev kadrovske komisije podjetja, zadoščalo ji je že to, da je imela vlada formalno moč nad podjetjem v državni lasti. Pri Virantu pa so razsojali drugače: ker niso imeli pred seboj neposrednega dokaza o njegovi intervenciji, jih kontekst ni več zanimal.

Ob tem velja priklicati v spomin dogodek iz »Studia City«, ko sta v oddaji sočasno gostovala Gregor Virant in Goran Klemenčič in sinhrono pripovedovala o korupciji in etiki. V oči bijoč je bil prav predsednik KPK, katerega običajni imidž je hladni in resnobni nastop, tokrat pa je v družbi Viranta lahkotno rezgetal. Seveda ima pravico do različnih čustvenih razpoloženj, toda preiskovalec korupcije je v tovariškem duetu sodeloval s svojim preiskovancem. Ne pozabimo, minister Virant je bil zaradi spornih kart objekt preiskave KPK. To je doslej tudi edini primer, da je prvi mož protikorupcijske komisije nastopal skupaj s svojim preiskovancem kot zavezniški tandem.

A zadeva »Adria Airways« je ponazorila tudi delovanje vladajoče koalicije. Po »Dnevnikovih » člankih so predstavniki koalicijskih partnerjev eden za drugim streljali očitke nad Virantovim početjem, začenši s Karlom Erjavcem in Romanom Jakičem pa vse do Matjaža Hana, Igorja Lukšiča in Alenke Bratušek. Vsak je izkoristil prosti lov in s stavkom ali dvema obračunal s policijskim ministrom, a v pristavku dodal, da se bo moral o svoji usodi sam odločiti. Skratka, za nikogar to ni nesprejemljivo, ampak le teater, v katerem bodo javnosti pokazali, kako je njihov jutrišnji tekmec na volitvah v resnici negativec. Princip, ki deluje kot železno pravilo, včeraj so družno udrihali po Jakiču, predvčeraj po Lukšiču, jutri po naslednjem. Za trdnost njihove koalicije škandali partnerjev niso razlog za razpad, nasprotno, princip igranega kanibalizma je njen konstitutivni del.

Pri čemer pa premierka izvaja dnevni salto mortale: če je v prvem odzivu napletla, da se bo znal Virant sam odločiti, je po prespani noči obrnila ploščo – ne pristajam na to, da se ljudi obsoja na podlagi časopisnih člankov!

Gospa predsednica vlade je degradirala preiskovalno novinarstvo na raven blatenja. Kar piše v časopisih, četudi na osnovi trdnih dokazov, je zanjo etiketiranje in hujskanje. Ona medijem ne verjame!!!!??????? Je poskočilo društvo novinarjev nad takšno aroganco nad novinarskim delom?

A kaj je sporočilo, ki ga je prinesel časnik? Nekaj, kar premierke ne zadeva?

V zadevi Virantovega poceni letenja je bit v sistemu dveh razredov: na eni strani so državljani, ki so kupovali karte po redni ceni, na drugi njen minister, ki jih je dobival po smešnih cenah. Ko je Adria Airways končala v velikem minusu, pa so ga pokrili z denarjem vseh davkoplačevalcev. Razpad osnovnih tržnih zakonitosti. Pred štiridesetimi leti je časnik »Pavliha« začel objavljati članke, v katerih je razkrival, kako je novomeška tovarna avtomobilov IMV številnim partijskim funkcionarjem prodajala Renaultove avtomobile za bagatelo, medtem ko so ostali plačevali polne cene. Tedanji epilog je bil zamenjava odgovornega urednika in kastracija uredništva, medtem ko danes premierka časopisna razkritja označuje za cenena obsojanja.

Toda na Virantov zadnji greh velja pogledati tudi širše. Njegove rabote so bile objekt podrobne in permanentne novinarske kritike. Pred tednom je mestni svet v Ljubljani požegnal zazidljivost parcel v Kosezah, ki je bila izjemno sporna, saj so tako četrtna skupnost in opozicijski svetniki temu odločno nasprotovali. Zakaj? Župan Zoran Janković je travnik prek noči spremenil v gradbeno parcelo. Princip, ki je izključujoč, saj za slehernike ne velja. Izjemo je namreč naredil za košarkarja Ilievskega, zeta njegovega sodelavca in poslanca Petra Vilfana, ter za estradnika Magnifica. Kot po naključju sta bila Vilfan in Magnifico med ustanovnimi podporniki Jankovićevega nastopa na državnih volitvah. Klasičen primer nagrajevanja svojih zaveznikov na račun oblastniške samovolje iz skupnega proračuna. A KPK tega primera ni obravnavala, čeravno je na las identičen Virantovemu, le da še z veliko večjo finančno koristjo za vpletene. Enako tudi osrednji mediji, ki pa tej raboti niso sledili na prvih straneh in v udarnih oddajah.

Medtem je v živalskem vrtu umrla risinja, ki je bila cel mesec junakinja bega v svobodo. A mediji so se tu zadovoljili s pojasnili živalskega vrta, ne da bi odprli vprašanje o smrtonosnosti uspavalnih doz. Lovski strelci so v vnemi, da jo čim prej spravijo nazaj za rešetke, kot za stavo streljali nanjo z uspavalnimi patroni, na koncu kar z dvema, enega za drugim. Čas, da tudi ZOO dobi zunanjega živalskega ombudsmana.