Med volilno izbiro in izgonom

Bernard Nežmah

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Pamflet

Slab mesec pred volitvami sta na lestvicah popularnosti daleč pred ostalimi stranka Mira Cerarja in SDS. Kar govori o popolnem debaklu aktualne vlade. Še najbolje kaže SD pod vodstvom Dejana Židana, tradicionalno soliden je Desus, medtem ko je DL pod dnom, PS in zavezništvo AB pa komaj nekaj nad njim. Vsem skupaj ankete namerijo pod 30 odstotkov priljubljenosti.

Ko bi v Sloveniji deloval klasični parlamentarizem, kjer poteka permanentni duel med vlado in opozicijo, bi opozicijske stranke dosegle veliko zmago. Toda tukajšnjo realnost tvori fenomen novih in prenovljenih.

Seveda se to pokaže kot farsa. Kaj je bila ena prvih potez vodje SD? Predsednik Židan je takoj osnoval svet modrecev, vanj pa povabil stare predsednike Janeza Kocijančiča, Cirila Ribičiča in Milana Kučana. Tri nekdanje voditelje zveze komunistov, kar je povsem konsekventno, saj SD ni padla z neba, ampak se je preoblikovala iz ZKS. Torej gesta spoštovanja tradicije? Nikakor, med modreci manjka še nekaj voditeljev: Peter Bekeš, še včerajšnji lider Igor Lukšič in predvsem prvi mož partije sredi osemdesetih Andrej Marinc ter nekoč prva pest partijske politike Janez Zemljarič. A hkrati se velja spomniti prvega prodora Židana v medijsko popularnost, ko je pred leti izjecljal, da naj strici iz ozadja pridejo na plano in ustanovijo svojo stranko, ne pa da skušajo dirigirati takrat še Pahorjevi SD. Nikoli jih ni naštel, javnost pa je ugibala, da gre za Kučana in tovariše. Zdaj se je izkazalo, da očitno ni meril na te strice, saj jih je postavil za svoj think tank. In črno je naenkrat belo.

Seveda velja pogledati še druge detajle, zakaj vladajočim strankam tako pada priljubljenost. V zgodovino praznega PR se bo vpisalo zavezništvo Alenke Bratušek. Ta stranka ni bila poimenovana samo z imenom voditeljice, ampak z atributom zavezništvo, ki je napeljevalo na množični akt združevanja strančic. A na koncu razen efemernega Zaresa ni pri njih nikogar, celo Verjamem je ocenil, da bi mu bratovščina z Bratuškovo škodovala.

Gospa premierka rada govori o solidarnosti in tako se je pred dnevi odpravila sredi volilne kampanje na obisk popoplavljene Srbije, kjer je štirinajst dni za obiskom državnega predsednika Boruta Pahorja še sama izrekala solidarne besede podpore. Toda gospa Bratušek je obenem tudi ministrica za zdravstvo. Pred tedni je njena vlada odločila, da bo ukinila urgenco v Krškem, kar je vznejevoljilo lokalno prebivalstvo in župan je zahteval srečanje z ministrico. Vendar ministrica zanje ni imela časa, tudi ne za realizacijo svojih blagozvočnih besed o solidarnosti, ki bi omogočili ljudem iz Krškega, da ohranijo svojo tako pomembno zdravstveno službo. Pred dobrim letom je obiskala Maribor in obljubila, da bo vlada namenila nekaj več kot 60 milijonov pomoči za gospodarsko prizadeto regijo. In rezultat? Po dobrem letu dni ni tja prišel niti evro državne pomoči.

Na javnomnenjskih anketah trenutno vodi Miro Cerar s svojo stranko. Njegov položaj je privilegiran: medtem ko državljani lahko dnevno opazujejo skladnost dejanj z besedami Alenke Bratušek in drugih etabliranih strank, njegove stranke ni mogoče preverjati. Je le mit, katerega sijaj lahko ogrozi kvečjemu kampanja s svojimi soočenji, na katerih se bo novi voditelj moral tudi konkretno opredeljevati in napovedovati posamezne realne poteze. A kot engimo bi ga novinarji lahko podrobno izprašali vsaj o njegovem nesojenem mandatarstvu. V imenu SD, Desusa, PS in DL je pred padcem Janševe vlade prišla k njemu prav AB in mu ponudila mesto predsednika vlade. Pravi, da je ponudbo zavrnil, ker je videl, da bi ne mogel uresničiti svoje vizije. Toda nič nismo izvedeli o tem, kaj je zahteval, s kom se je potem pogajal, koliko časa so se dogovarjali in kaj so bile konkretne vsebine, zaradi katerih je zavrnil mandatarski položaj. In seveda, v čem bi bilo njegovo vodenje drugačno, ko bi denimo z istimi strankami po morebitni volilni zmagi osnoval koalicijo.

V intervjuju na spletni strani SIOLA je Cerar spregovoril v jeziku Ivana Krambergerja, ko je napovedal, da bo treba očistiti nesnago. Kdo in kaj je nesnaga, seveda nismo izvedeli.

Smo pa lahko v pismih bralcev v časniku »Delu« prebirali poziv skupine, ki zahteva umik Eve Irgl iz politike zaradi referenduma o arhivih. V demokraciji lahko resda protestiramo, kritiziramo in nasprotujemo, toda zahtevati, da nekdo odide iz politike? Skupina na koncu prispevka zapiše, da bodo z vsemi legalnimi sredstvi toliko časa pritiskali nanjo, da se bo umaknila iz politike!???????

V državi, kjer ima človek pravico, da je izvoljen in da deluje politično, si grupa vzame za projekt izgon posameznika iz politike.

Si predstavljate skupino, ki bi za program vzela izgon Pahorja, Jankovića ali Viranta iz politike? Gre za vprašanje humusa demokracije, ki pomeni, da državljan sprejme kot dano, da v politiki delujejo tudi taki, ki jih ne mara ali jih nemara celo črti.

A ta logika izgona se še bolj radikalno kaže v fenomenu Janeza Janše. Pred volitvami bi ga izolirali v celici na Dobu po sodbi, ki jo množica eminentnih pravnikov - tudi njegovih kritikov, kot je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic - ocenjuje kot sodno blamažo.

Postavimo si hipotetično vprašanje: kaj se bo zgodilo, če sodba pade? Če se izkaže očitek, da je šlo za montirani proces, kot upravičen?

Odgovor je - nič, vsaj kar zadeva njegove nasprotnike. Ti ne bodo spremenili mnenja, bodo pač porekli: nekaj je že ukradel, samo niso mu mogli dokazati.