Mrtvi in še bolj mrtvi

Bernard Nežmah

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Pamflet

Medtem ko NPU svoj smisel potrjuje v vratolomnih preiskavah, tokrat zoper trojico, osumljeno rabote z milijonsko podkupnino v TEŠ 6, pa sodni vrh srbi za svoj imidž s proslavo. Slavnost sta podkrepila s svojo prisotnostjo še pravosodni minister Goran Klemenčič in generalni javni tožilec Zvonko Fišer, medtem ko je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša podeljeval medalje sodnikom za življenjsko delo in za delovno uspešnost. Niso izpostavili nobenega primera sodne izjemnosti, ampak so v maniri proslav Titove Jugoslavije podeljevali kopico medalj. Smisel medalje je v tem, da izpostavi jasno prepoznavno vrhunskost na svojem področju, vse ostalo je prazni akt samozadovoljne institucije, ki ne zasluži medijskega pompa. Enako birokratsko dejanje, kot je podeljevanje nagrad funkcionarjem v Kolesarski zvezi. Od pravosodnega vrha bi pričakovali, da se ukvarja s substancialnimi problemi, kot je denimo naraščajoči trend, da v podobnih zadevah (Karba, Turk) sodniki sodijo vsak po svoje, ali pa v vprašanju že korupcijskega izdelovanja pravnih mnenj, in s še toliko bolj nevarno tendenco, ko sodniki honorarno sodelujejo z zavodom ECRS, ki ga vodi bivši pravosodni minister Aleš Zalar.

Od sodnikov je pričakovati, da skrbijo za videz nevtralnosti tudi s tem, da abstinirajo v zadevah, ki bi lahko prišle kasneje v njihovo presojo. Evropski sodnik Boštjan Zupančič se denimo striktno že dobro desetletje ne opredeljuje do posameznih primerov, ki bi lahko prišli v presojo evropskega sodnega senata. Na Slovenskem pa …

Koprski župan Boris Popović je denimo plačal ECRS 160 tisoč evrov za pravno asistenco v primeru ustanovitve občine Ankaran. Stvar je bila pravno dokončna, saj je Ustavno sodišče o njej razsodilo, toda župan je bil pripravljen odšteti sanjski honorar za pravno presojo, ki je bila irelevantna. V času, ko narašča število otrok v šolah, katerih starši jim ne morejo plačati niti toplega obroka, je tovrstno županovo plačevanje škandal prve vrste. In sedaj fatalno vprašanje: kdo bo omejil župansko samopašnost?

Župani se obnašajo kot poslednji bogovi. Zdaj deželi spet pretijo poplave. Dnevni mediji na široko poročajo o vseh detajlih tragedije, ko pa pride klic razuma, ki spregovori o odgovornosti županov, ga ne opazijo. Arhitekt prof. Grega Košak je denimo napisal apel ljubljanskim oblastem, v katerem jih poziva, da namesto v huronsko drago pretlakovanja trgov mestni denar usmerijo v zaščito meščanov pred vodnimi ujmami. So o njem poročali na prvih straneh? Nak, znašel se je v »Delu« med množico pisem bralcev.

Fatalna tema, ki pa dobi tisočinko medijske pozornosti v primerjavi s sestankom stranke ZaAB, kjer je vsebina samo to, da bo na željo strankarskih veljakov gospa Alenka Bratušek morda sama odstopila s predsedniškega trona. Pomenljivo, gospe, ki naj bi postala e-komisarka in vodila evropsko politiko, niti strankarski kolegi ne jemljejo za kompetentno, da bi vodila lastno stranko!??

Še bolj nenavadno je početje NSi, ki napoveduje, da bo čez desetletje zmagovalka volitev. Seveda je optimizem dragocena lastnost, a ta postaja farsa. Že leto nazaj je Ljudmila Novak napovedala, da postanejo najmočnejša stranka desnice, a so na volitvah pridobili enega poslanca več. Toda, zdaj gredo še korak naprej in pravijo, da se bodo otresli sence Janševe SDS. Lepo, toda postaviti program stranke na antijanšizmu? Saj to počno SMC, SD, ZaAB, Desus, ZL, skratka vse preostale stranke. Nobene druge prepoznavne vsebinske lastnosti, le distanca od JJ. Podobno je storilo ZaAB, ki je nastalo v konfrontaciji z Zoranom Jankovićem in njegovo PS, zdaj pa je stranka brez substance pred izginotjem.

Pred dnevi smo praznovali dan izginulih, mrtvih oziroma Vseh svetih. Mediji so na široko poročali, kje vse je državni vrh položil vence. Predsednik Borut Pahor je vzel svojo funkcijo resno in se poklonil tako pred spomeniki partizanskim žrtvam kot v Kočevskem rogu, kjer je bilo pobitih deset tisoč domobranskih ujetnikov. Toda tam ni bilo predsednika vlade kot tudi ne na morišču na Teharjah. No, venec je tam položil predsednik državnega zbora Milan Brglez, vendar pa na grobišču ni spregovoril. Javna občila so tako poročala o njegovem govoru na Frankolovem, kjer je okupator pomoril stotino civilistov, a niti besede o taborišču, v katerem so povojne partizanske oblasti pobile množico interniranih civilistov in vojakov. Mrtvi še naprej niso enako mrtvi, eni dobijo le venec, drugi z njim še slavnostni govor. Tako predsednik parlamenta vseh slovenskih državljanov.

Sicer pa smo na Teharjah ali v Kočevskem rogu pričakovali predsednika Vrhovnega sodišča. Branko Masleša, ki deli medalje sodnikom, pač ni prišel na kraj, na katerem bi lahko spregovoril o pravosodju. Visoki mož postave bi lahko spregovoril o tragediji, ki jo je povzročil čas brezpravja, ki je dopustil, da ujetnike pobijajo kot zajce in se opravičil v imenu množice sodnikov in tožilcev, ki ne takrat ne kasneje niso storili nič, da bi preiskali največji množični pomor v zgodovini Slovenstva.