Speči Charlie na Slovenskem

Bernard Nežmah

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Pamflet

Peklenska usoda časopisa »Charlie Hebdo« je v svetu sprožila množično podporo. Posamezniki so s svojimi donacijami hitro zbrali milijon evrov za obnovo demoliranih prostorov, novinarji in uredniki pa so po tragični smrti svojih kolegov izdali novo številko, s katero vztrajajo pri svojem časniškem projektu. A hkrati s tragedijo je vzniknil tudi biznis. Satirični list, ki je poprej izhajal v 60 tisoč izvodih, je povečal naklado na 3 milijone, časnik, ki je poprej izhajal le v francoščini, je zdaj na voljo tudi v angleškem, arabskem in drugih jezikih, tako v papirni kot v e-inačici. Smrt in tragika sta tako postala donosni posel po starem reku – ta bi prodal še mrtvo mater!

Toda pogledati velja tudi iz žurnalistične perspektive. Doslej je veljalo pravilo, da se naklada tiskanim medijem v sodobnem času giblje v eni sami smeri permanentnega padanja. »Charlie« je ta red obrnil na glavo. K življenju je obudil stari princip simpatiziranja s časniki, ki se zdaj meri s pripravljenostjo kupiti posamezni izvod. A vložek je epohalen: nastaja nov svetovni časnik ali pa gre za poslovno muho enodnevnico?

Fenomen tega lista je demonstracija svobode govora, katere cena je tudi permanentno žaljenje muslimanov. Prerok Mohamed je zanje tako sveto bitje, da ga ne rišejo, kaj šele, da bi ga ironično upodabljali v karikaturah. Toda v Franciji in Evropi biva družbena ureditev, ki dovoljuje kritiko vsakogar, tudi najbolj svetih bitij. Bivati v Evropi pač implicira, da moraš vdano sprejeti, da drugi ne spoštujejo tvojih bogov.

Sicer pa karikatura boga v francoskem časniku ni prvič sprožila srditih reakcij. Leta 1953 je v komunističnem časniku »Les Lettres Francaises« Pablo Picasso, sam član KP, objavil portret Josipa Visarionoviča Stalina, potem pa bil deležen najbolj srditih napadov komunistov. Slikar si je namreč drznil, da je po svoje upodobil mrtvega voditelja Sovjetske zveze. Bilo je nezamisljivo, da bi komunističnega polboga ljudje prosto upodabljali, kaj šele s črtami kubistične ironije.

V Parizu se je pred dnevi zbral milijon protestnikov s predsedniki držav in premieri na čelu, ki so branili svobodo govora, ki jo ogroža terorizem. A med zbranimi je korakal tudi francoski satirik M’bala M’bala Dieudonné, ki je kasneje na svojem blogu zapisal, da se je na povorki počutil kot Charlie Coulibaly. A kaj hitro ga je aretirala policija zaradi podpore terorizmu; Coulibaly je bil namreč eden ubitih teroristov. In svoboda govora?

Časnik »Charlie Hebdo« ima neodtujljivo pravico žaliti verska čustva muslimanov, satirik Dieudonné pa je v rokah policije zato, ker je v pitijski formi izrekel dvoumni pogled, vsekakor pa distanco do vladajočih množic in politik, ne da bi pri tem izražal agresijo ali pozival k nasilju.

Francoski režim dopušča najširše polje svobode satiri, kadar ta meri na islamiste, prepoveduje pa jo, ko je nenadoma uperjena zoper vladajočo nomenklaturo. In kje so zdaj zborovanja novinarjev z napisi – »Je suis Dieudonné!«??? Pa gre v obeh primerih za isto svobodo govora; tudi ti, ki niso brali ali celo niso marali humorja časnika »Charlie Hebdo«, so se z njim solidarizirali zaradi množičnega poboja, ki ga je doživel. Razlika je resda neprimerljiva, v enem primeru gre za poboj novinarjev, v drugem le za policijski zapor, toda sama forma je identična – podpirati satirike zoper nasilje teroristov ali države, tudi če se osebno z njimi ne strinjamo.

Sama gesta množičnih pariških demonstracij pa je pomenljiva tudi iz slovenske perspektive. V smislu javne manifestacije zoper ideje in sile terorja. Toda, ali so teroristi in uničevalci življenje le mračna bitja islamskih držav in ideologij? V Trbovljah obratuje francoska tovarna »Lafarge«, ki že več kot desetletje kuri prepovedani petrolkoks. To kurjenje ni abstraktno preigravanje črk zakona, temveč ima fatalne posledice na zrak, ki ga domačini dnevno vdihavajo. Protestniki »Eko-kroga« so skozi leta dosegli, da je sporno obratovanje presodilo sodišče, ki je črno na belem razsodilo, da gre za kurjenje prepovedanega goriva. Toda zdaj pride neverjetno – kaj stori glavna inšpektorica Saša Dragar Milanovič, ko ima v rokah prijavo okoljevarstvenikov in pravnomočno sodbo sodišče? Izda prepoved za delovanje »Lafarga« oziroma mu izreče globo? Nak, na posvet pokliče odvetnike podjetja, potem pa razglasi, da je vse OK!

In kako deluje pravna država pod vlado Mira Cerarja? Preprosto, vladna administracija ne ščiti zdravja svojih državljanov! In sedaj nastopi groteska, aktivisti so ovadili inšpektorico policiji in protikorupcijski komisiji zaradi suma neukrepanja državnih institucij in suma koruptivnosti. Razpad pravne države – si je predstavljati, da bi morali državljani organe pregona sodno preganjati, ker ne preganjajo protizakonitih dejanj??? No, resnici na ljubo velja pristaviti, da je kabinet Mira Cerarja odreagiral: protestno pismo okoljevarstvenikov je po pilatovsko poslal v proučevanje ministrici za okolje in ministru za kmetijstvo …

Še isti dan se je pod Prešernovim spomenikom zbrala množica, ki je protestirala z napisi »Mi vsi smo Eko-krog!« Kot odgovor na klasični ekoterorizem. Nič, tu ni solidarnosti z drugimi prebivalci Slovenije, ki na račun visokih profitov korporacije sistematično uničujejo zrak, njihovo zdravje in posledično tudi njihova življenja. Pač, bolj všečno je organizirati svetovljanski happening »Je suis Charlie!«