Nova medijska krajina

Bernard Nežmah

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Pamflet

Pred mesecem je vladajoča koalicija skupaj s poslanci ZaAB in ZL predlagala zakon, ki bi radikalno onemogočil kandidiranje na volitvah vsem, ki so bili kdaj obsojeni, in vpeljal odpoklic županov. Po skrbnem premisleku so ta predlog pospremili z besedami, da zdaj dvigujejo etiko v politiki. Reč je bila tako nujna, da so jo dali kar v hitri postopek, da jo sprejmejo na mah.

A glej čudo, naenkrat si je vladajoča SMC, ki jo vodi prvi pravni etik Miro Cerar, premislila in odstopila od podpore zakona. Kaj se je vmes zgodilo? Zakonodajna služba parlamenta je namreč ocenila, da je predlog zakonsko in ustavno na tako trhlih postavkah, da je nesprejemljiv.

Sposobnost SMC, da upošteva težo nasprotnih argumentov in je zato sposobna spremeniti lastno držo, govori v prid kulturi dialoga. Toda, argumenti proti niso padli z neba, že vseskozi so bili znani, še zlasti pa bi lahko dobili preventivno moč, ko bi vladajoča koalicija zakonodajni postopek vodila v normalnem postopku in bi že poprej za mnenje povprašala zakonodajno službo, katere funkcija je namreč prav to, da zakone ocenjuje s stališča zakonitosti in ustavnosti!

So torej Anti-Janša zakon umaknili iz procedure? Nak, z novo svetlobno hitrostjo so se v dnevu ali dveh iste parlamentarne skupine spet sestale in predlagajo nov, nekoliko omiljen zakonski predlog; tokrat sicer brez ZL.

In mediji? – So v svojih odzivih ironizirali ta fiasco, ki je v imenu povečanja ugleda politike uprizoril smešnico, saj je diskreditiral predlagatelje zakona kot popolnoma nekompetentne zakonodajalce? Nikakor, odzvali so se materinsko razumevajoče brez ostrih, kaj šele zajedljivih komentarjev.

In tokratni medijski odzivi? Dnevni časopis »Dnevnik« je ob novotariji zapisal, da gre bržkone za projekt, katerega namen je bogatitev stranke SDS in njenih posameznikov, »Delo« pa je izpostavilo, kako je Janša v zadnjem desetletju poskušal zavzeti serijo dnevnih medijev. Iz česar dobi bralec vtis, da je JJ edini in poslednji negativec, ki hoče manipulirati prek medijev.

Implikacija, ki prikazuje medije kot čiste otoke profesionalnosti, v katere propaganda nima vstopa. Skratka, časopisi, televizije in radijske postaje so po svoji naravi nevtralni in objektivni!?? Samo drobec: leta 2008 je pred parlamentarnimi volitvami tedanji odgovorni urednik »Dela« napisal uvodnik, v katerem je eksplicite pozval bralce, da naj ne volijo stranke Janševe SDS. Je to časniška nevtralnost??? A vendar, tudi časopisna pristranost ni demoliranje demokracije. V kraljevini Jugoslavije in v avstrijskem cesarstvu so obstajali različni slovenski dnevniki: »Slovenec«, »Slovenski narod«, »Edinost«, »Jutro« etc. V svoji dolgi zgodovini jih ni krasila politična nevtralnost, vseskozi so artikulirali in branili ideje konservativcev, liberalcev, jugoslovansko opcijo ter med seboj neprestano polemizirali. In kako se je znašel bralec? Enostavno, v kavarni je prelistal ves časopisni spekter in si ustvaril svoje mnenje. Nikoli pred drugo svetovno vojno ni bilo vseslovenskega, uravnoteženega in politično nevtralnega dnevnika. To seveda ne pomeni, da so bili časniki politična glasila, krasila jih je odlična argumentacija, živopisni jezik, ažurnost in tudi velika mera kredibilnosti. Če so dejstva ali poglede prignali preveč radikalno, jih je namreč zasula bodeča polemika v konkurenčnih časnikih.

Ko danes SDS ustanavlja svoj medijski kartel, se resda zdi arhaično in ultrapolitično, toda v demokraciji imajo tudi državljani pravico, da izberejo, katere medije bodo konzumirali. Konec koncev gre za svobodo trga in širjenje medijske ponudbe. Projekt je s stališča volilnega uspeha vprašljiv, če ga primerjamo z Rusijo v zadnji fazi popolne parlamentarne demokracije, ko je na predsedniških volitvah 1996 izbirala med Borisom Jelcinom in Genadijem Zjuganovom. Prvi je vodil antikomunistično in prozahodno politiko, drugi je pozival k restavraciji komunizma. Oba sta imela svoje medije, toda tehtnica se je za las prevesila na Jelcinovo stran. Ta je imel na svoji strani nevtralne, splošne in fancy medije, medtem ko je imel tekmec izrazito prokomunistične medije, ki so prepričevali samo že prepričane.

Nastajajoči SDS mediji sami po sebi ne prinašajo volilne zmage, gradijo pa na ideji svobodnega trga, po katerem imajo tudi simpatizerji SDS možnost, da spremljajo medije, ki se jim zdijo bolj kredibilni. Projekt bo vsekakor zanimiv v smislu, da bo dolgoročno lahko preživel, če ne bo strankarsko trobilo, ampak bo sledil načelom dobrega žurnalizma.

Ob kanonadi nad Janševim projektom kot primerom zloglasne politike, ki želi imeti v rokah svoje medije, je pomenljiva odsotnost medijskih premislekov, ki bi segli prek JJ. Kateri medij je danes najbolj političen? Definitivno je to glasilo »Ljubljana«, ki ga izdaja ekipa Zorana Jankovića, in v katerem iz meseca v mesec kujejo hvalnice županu in njegovim projektom. Glasilo, ki na svojih straneh ne prinese nobenega kritičnega pogleda, nikakršnih idej, ki bi pledirali za drugačno vsebino mestnih investicij. Reč tudi ni poceni, letno znese slab milijon, v času vladavine ZJ torej lepo vsotico blizu 8 milijonov.

Toda, če bodo SDS medije financirali ljudje prostovoljno, pa Jankovićevo trobilo plačujejo vsi meščani, ti, ki so nad njim navdušeni, kot oni, ki mu nasprotujejo, in množica teh, ki sploh ni volila. In kdaj so osrednji mediji z isto vnemo prerešetali politično vodeno glasilo »Ljubljana«? – Ad calendas graecas.