Rojstvo sveta slabih

Bernard Nežmah

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Pamflet

Po parlamentarni zmagi Viktorja Orbana na Madžarskem so se po slovenskih dnevnih medijih usula poročila o zmagi desničarja, ksenofoba, avtoritarca, ki ima v rokah večino medijev, in ki sistematično uničuje vse oblike demokracije. Ne le v Sloveniji, pojem orbanizacija je vstopil v besedišča evropskih jezikov, pomeni pa najbolj zavržno obliko politike.

Tisto, kar preseneča, je odsotnost vpogleda v celoto, izvzemši Ervina Hladnika Milharčiča v Dnevniku praktično nikjer ni bilo zaslediti niti imena njegovega največjega antagonista pred volitvami Gergelyja Karacsonyja, voditelja socialistov. Fenomen orbanizacije se tako kaže v apriorni vednosti, kjer je piscem vnaprej vse jasno, saj na drugi strani stoji utelešenje zla, in s tem odsotnost globljega vpogleda v madžarsko stvarnost. Rečeš - Orban in nič več ti ni treba pojasnjevati.

Reč spominja na sedemdeseta leta v Jugoslaviji, ko so od šolskih krožkov pa do časopisnih naslovnic dominirala zgražanja nad sistemom apartheida v Južni Afriki in množici njenih političnih zapornikov. Problem kajpak ni bil kritika južnoafriškega zatiranja temnopoltega prebivalstva, temveč odsotnost abstraktnega mišljenja, ki bi ista merila uporabilo tudi v lastni državi. O usodah Borisa Pahorja, Edvarda Kocbeka,Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča in drugih, ki jim je partijski režim prepovedoval članke, knjige, vstop v Slovenijo in jih zaprl na političnih procesih – se ni ne diskutiralo ne bralo, kaj šele, da bi enako kot za Nelsona Mandelo tudi za njih zahtevali pravico do svobode govora in prostosti izražanja.

Borba proti južnoafriškemu apartheidu v Jugoslaviji je družbeno energijo kritičnosti usmerila na zunanje tarče in se s tem izognila lastnemu samospraševanju.

A beseda orbanizacija proizvaja še dodatni učinek: naenkrat imamo set oseb, ki so apriorni negativci, kot so Marine Le Pen, Vladimir Putin, sirski Asad et cetera, o katerih dejanjih ni potrebno razmišljati – kar storijo, bo vselej vredno zgražanja. In posledično so zoper takšne negativce dovoljena vse sredstva bojevanja. Ameriški predsednik Donald Trump v napovedi napadov proti Siriji pripoveduje, kako bo nanjo poslal nove, prijazne in pametne rakete. Naenkrat imamo podobo svete vojne. Na drugi strani je pač Trumpova žival – Asad. In smrtonosne rakete postajajo prijazne in pametne. Pred pol stoletja ni bilo dosti drugače, ko so ameriški bombniki po Vietnamu uničevali vasi in prirodo s prijaznimi napalm-bombami. Le da je takrat obstajalo množično gibanje proti vojni, saj so po ZDA in po Evropi sto tisoči protestnikov vzklikali protivojna gesla.

Vojna, četudi z lepoticami v podobi raket, je grozljiva oblika devastacije, ki je veliko hujša od samega diktatorskega režima. Zadošča primerjalni pogled na Gadafijevo Libijo izpred petnajstih let in njeno sodobnost.

V Sloveniji resda ni vojaških spopadov. Toda žrtve padajo, ne da bi se družba zanje zmenila. Ob Ptujskem jezeru so našli 30 poginulih rečnih galebov, starih prebivalcev naših krajev, ki so zaščitena vrsta. Prišli so inšpektorji, a našli nič. Tudi v zdaj že zloglasnem potoku Tojnici na Vrhniki so ribiči odkrili 100 mrtvih rib, a v laboratorijih niso odkrili nič, še več, vzorci vode naj bi bili celo OK. Tam, kjer živali množično umirajo, tam kosi smrt. Od kod prihajajo smrtonosne snovi, kdo je uničevalec prirode, je vprašanje, na katerega oblast nima odgovora, niti ga prizadevno ne išče. Okoljski kriminal ima tako status naravne nesreče, ki se pač pripeti.

Ljudem se zdi, da se to njih ne tiče, da s strupi kontaminirana narava njih ne doseže. Jih je pa zadela politika trojčka SMC-Desus-SD, tokrat prebivalce kraja Mavčiče pri Kranju. Njihova Pošta Slovenije je v bitki za ekstra profit dala na dražbo tamkajšnje poslopje pošte. Okoliške vasi, skupaj dva tisoč prebivalcev, bo tako ostalo brez pošte. To pomeni, da se bodo morali voziti 10 kilometrov stran, kar je praktični infarkt za starce in izguba pomembne institucije za področje. Židanova SD je na nedavni programski konferenci napovedala, da bo odpravila družbo neenakosti in napravila preboj med najboljše države na svetu. Ista stranka, katere vlada v zadnjih letih sistematično povečuje neenakost manjših krajev z ukinjanjem poštnih poslovalnic!?? Čas, da se prebivalstvo organizira v javnih protestih.

Ko so v Franciji na podeželju sklenili zgraditi gigantsko letališče v Notre-Dame-des-Landes, so se okoliški kmetje in okoljevarstveniki zbirali na množičnih demonstracijah, ki so trajale leta, dokler se vlada ni odpovedala načrtu. Razvoj letalskega prometa pač ni nedolžen, saj dobesedno uniči tamkajšnjo prirodo. Medtem pa so ekologi in anarhisti skupaj z agronomi ustvarili lokalno komuno, kjer so si postavili kolibe in začeli rediti koze, ovce, kmetovati, skratka - ustvarili so utopični projekt samozadostne družbe. In kaj je storil predsednik Macron, ki pritiska na sprožilec raketne vojne v Siriji? Nad njih je poslal 2.500 žandarjev z buldožerji in helikopterji, da zradirajo naselbino stotine Francozov, ki so svoje življenje usmerili v aktivno sobivanje z naravo. Vnela se je vojna: žandarji so metali plinske in solzilne granate, novoselci so se upirali z moltovkami in barikadami, ranjenih je bilo v hipu več deset ljudi, vlada je dogodek snemala z 200 kamerami, tako da so po državi neposredno prenašali lokalno vojno. A na bojno polje je v nekaj dneh prihitelo na pomoč več kot 300 simpatizerjev, ki se upirajo policijski devastaciji. Drugačnost ni dovoljena, posthipijevski stil je prepovedan, laboratorij ustvarjanja nepotrošniške skupnosti je objekt helikopterskega napada.

Seveda, zlo je na Madžarskem, kjer Orban uničuje medije, ki proklamirajo drugačne vizije.