Druga stran sovražnega govora

Bernard Nežmah

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Pamflet

Prvemu med ministri Marjanu Šarcu je naposled uspelo izreči stavek, ki je zadonel po državi. Nekdanji imitator je v prvih mesecih vladavine izrekal bolj ali manj enostavne stavke, ki so utonili v pozabo že naslednji hip. Tokrat pa se je na spletni strani vlade naslovil na podjetja v državni lasti s pozivom, da naj ne oglašujejo v medijih, ki širijo sovraštvo. Po javnem pismu štirih vrhunskih profesorjev prava, ki so mu očitali nedopustni poseg, se je umaknil za pol koraka, rekoč, da ni izrekel ukaza, ampak le izrazil svoje mnenje. No, kar je povedal, ni njegovo mnenje, temveč le imitacija publicista Domna Saviča. Premier torej ni izpeljal nikakršnega miselnega sklepanja, temveč je le ponovil v javnosti znano stališče. Preprosto – pridružil se je glasovom, ki terjajo sankcije zoper Novo 24 TV, tednik Demokracijo in druge medije, ki so v lasti ali blizu največje opozicijske stranke SDS.

Širjenje sovraštva resda ni početje, do katerega bi bil človek ravnodušen in bi ga opisoval kot še eno izmed človekovih pravic. Toda v tem primeru je nevarna lahkotnost obsojanja kar povprek. Dnevnik Večer se je odzval s člankom, v katerem hvali premierja Šarca, da je opozoril na nevarno gnojnico, ki se iz trobil SDS preliva v družbo. Da so mediji trobila, je pač oblika kritičnega zapisa, da pa jih degradira v – gnojnico, ki da uničuje slovensko družbo????

Karkoli zapišejo in objavijo, je potemtakem škodljiva kloaka, ki jo velja izsušiti. Kaj pa s publiko teh medijev, ki je zadovoljna z njihovimi vsebinami? Je torej tudi ta del slovenske populacije zgolj gnojnični smrad? Nevaren šovinizem do sodržavljanov, ki širi sovraštvo do konservativcev in patriotsko usmerjenih bralcev.

Skratka, ljudje, ki ne marajo poročanja Nove 24 TV, se postavljajo na mesto njenih sodnikov. V demokratični družbi ima državljan pač navado, da sledi medijem, ki ga pritegnejo, lahko tudi takim, s katerimi se v marsičem ne strinja in v njih prepoznava oblike manipulacije, lahko pa jih tudi preprosto ignorira in ne gleda oziroma ne prebira. Da bi se pa angažiral v njihovem uničenju?????

Potem smo pač v enoumju, kjer so dovoljene le določene barve opisovanja. Jasno, mediji so odgovorni za svoja poročanja, vendar v takem primeru intervenirajo tožilci in sodniki, ne pa javni linč. In kajpak po zakonu tehtajo, katere besede so denimo oblika kaznivega dejanja. Prepovedovati in demonizirati posamezen medij kar tako je oblika skrajne nestrpnosti.

Konec koncev sodbe evropskega sodišča za človekove pravice implicirajo pravico novinarjev in medijev, da izražajo mnenja, ki so celo provokativna in žaljiva. Pač v skladu s konceptom demokratične družbe, ki postavlja kot ideal družbo, v kateri se krešejo najrazličnejši pogledi.

Vzemimo Marakeško deklaracijo, ki jo je podprla slovenska vlada. O pomembnem mednarodnem aktu kajpak velja, da je vreden zares široke javne razprave.

Sedanje stanje, v katerem obstaja ena sama alternativa – biti ZA, ni znak odprte družbe. Tu manjkajo številna vprašanja: kdo jo je sestavil, ali je imela slovenska vlada kakšno možnost pri oblikovanju njenega besedila? Še bolj možni pomisleki, ne nazadnje, posamezne države, ki spadajo definitivno v tradicijo politične demokracije, kot so ZDA, Italija, Avstrija, Češka, je na decembrskem srečanju v Marakešu ne bodo podpisale. Od množičnih medijev bi pač pričakovali, da bodo predstavili tudi njihove razloge proti. Vzdušje, v katerem si demokrat samo, če slepo podpišeš, je definitivno nedemokratično.

Ima pa splošni napad na medije SDS kot utelešenje sovražnosti še drugo plat. Ko je pred nami čisti sovražnik medijskega profesionalizma, dobijo dominantni mediji naenkrat status kredibilnih šampionov, o katerih ni dvomiti.

Osrednji mediji so tako predstavili novo načelnico generalštaba generalmajorko Alenko Ermenc. Naslovi so nam pripovedovali: Zavila se je v molk in zakopala v trdo delo, Generalka že piše zgodovino, Izjemen odziv svetovnih medijev … Zgodil se je očitno čudež, saj ni pomniti, da bi kdaj imenovanje kakšnega funkcionarja pospremil takšen entuziazem. Pa vendar, tu nekaj manjka: zakaj so odstavili dosedanjega načelnika, ki je bil izbran pred dobrega pol leta? So mediji terjali od obrambnega ministra, da pojasni, zakaj se je odločil za odstavitev generalmajorja Alana Gederja? Od vlade je ob zamenjavah tako ključnih figur pač pričakovati, da zamenjavo tudi utemelji, v nasprotnem imamo politiko vladnega samopaštva, ki svojih dejanj niti ne argumentira. In tu je med dnevnimi mediji ravnala drugače Nova 24 TV, ki je opisala zakulisja »starih sil«, ki so odstavila starega načelnika. V medijski spekter je prinesla zelo smiseln detajl.

Sicer pa so posebej pomenljive Gederjeve besede ob primopredaji: odhajam z dvignjeno glavo in ne z zlomljeno hrbtenico. - ??? Stari načelnik je dostojno sprejel svojo odstavitev, a v pitijskem jeziku povedal več, kot vsi osrednji mediji: ker ni sledil zahtevam vlade, so ga odstavili. In kot dobrodošlico naslednici zaželel: Isto želim tebi, ko pride čas.

Skratka: zakaj je moral oditi prvi med vojaki?

Nacionalka je za razliko od medijev sovraštva prototip profesionalne medijske hiše. Toda ob ugotovitvah, da je v rekah Ložnica in Hudinja pri Celju izmerjena nevarna količina svinca in arzena, je v Odmeve povabila dva gosta in jima namenila – 7 minut!??? Navaden sodnikov podaljšek pri nogometu podaljša prenos za sedem minut. Osrednja televizija temi, ki razkriva življenjsko nevarnost za ljudi, nameri prgišče sekund!??????????????? A ozadja so grozljiva: v Celju so izgubili več kot polovico virov pitne vode, zaprto je namreč 6 od 11 vrtin.

No, glavna preokupacija osrednjih medijev pa je sovražni govor.