Heroji med narodnimi heroji

Bernard Nežmah

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Pamflet

Lahkotno izzveneva škandal, ko je na razpisu agencije za raziskovalno dejavnost (ARSS) med skoraj sto raziskovalci izpadel en sam. In to za pičle pol točke. A to ni bil kdorkoli, temveč profesor Marko Noč, ki je v istem času dobil Zoisovo nagrado za vrhunsko znanstveno delo. Prve razlage so čudo pojasnjevale, češ da je to maščevanje lobijev, ki so bogateli s preprodajo preplačanih žilnih opornic. Toda minister za znanost Jernej Pikalo in vrh ARSS sta ostala neomajna: neodvisna recenzenta sta presodila, da je bila njegova prijava pod zahtevanimi standardi.

Kdo je kandidat Noč? Vrhunski interventni kardiolog, ki se je v UKC izkazal z vsaj tremi velikimi projekti. Vpeljal je reševanje srčnega infarkta brez odpiranja srčnega koša, zaradi česar zdaj preživi na leto 70 pacientov več. Pri nenadnem srčnem zastoju, kjer bolniku preti odpoved možganov, je s svojo ekipo uvedel princip podhlajevanja, ki na leto reši življenje nadaljnjim 70 bolnikom. Nato pa je z uvedbo izventelesnega krvnega obtoka - v primerih, ko bolniku odpovejo srce ali pljuča - dosegel 40 odstotno preživetje, kar numerično znese 80 rešenih življenj na leto.

Argumentov ARSS proti Noču je bil denimo ta, da je v eni izmed prijavnih rubrik napisal le dve namesto pričakovanih osem strani. Vzemimo, da bi bil Ivan Cankar iz leta 1918 naš sodobnik in bi se prijavil za državna sredstva. Prijavil bi se kratko: pisatelj Cankar, avtor kralja na Betajnovi, Hlapcev in drugih dram. Ustvarjalec pač ne bo tratil časa z izpolnjevanjem obrazcev. Na drugi strani pa bi bil mladi literat, ki bi svoj opus popisal do poslednje obisti: sodeloval na branju Ljubljana-Odprto mesto, bil gost v knjižnicah Medvode in Jesenice, bil nočni gost nacionalnega radia, na Finskem mu prevedli šopek pesmi, bil na izmenjavi v Berlinu in Londonu, gostoval na srečanju mladih pesnikov v Sankt Peterburgu in Podgorici, priložil seznam recenzij v reviji Literatura, navedel, da je v upravnem odboru PEN kluba, da redno piše blog in s podrobnimi opisi svojih pojavljanj bi napolnil osem prijavnih strani. Komisija bi potem pretehtala prijave in razglasila, da je zmagovalec XY, Cankar pa da je zbral pol točke premalo. Namesto pisanja dram naj se raje poglobi v vestno izpolnjevanje prijavnih obrazcev.

Od kompetentne komisije je pač pričakovati, da zna tehtati pomen, delo in sposobnost kandidata tudi mimo prijavnih obrazcev. Če o kandidatih ne ve nič več kot to, kar sami zapišejo, jo lahko samo razpustijo.

Sicer pa je odgovor ministra in ARSS povsem prazen. Če je med stotnijo kandidatov Noč dobil 3 od 5 točk za znanstveno težo, bi pričakovali detajlno analizo vseh preostalih primerov: koliko in zakaj so bili točkovani preostali? A vse to je odveč. Zdravnik, ki je z aplikacijo znanstvenih dosežkov v delo slovenskih bolnišnic na leto rešil stotine življenj, je vsekakor raziskovalec, v katerega se s stališča družbe splača investirati. Kako bi imenovali nekoga, ki je pred smrtjo ubranil več kot 200 ljudi? Heroj, ne - narodni heroj.

Toda dr. Marko Noč ne more biti narodni heroj. Ta pojem je rezerviran samo za borce NOB, nihče drug v tisočletni zgodovini Slovenstva ne bo z njim opisan. Nemški lingvist Viktor Klemperer je po vojni objavil znamenito knjigo »Govorica tretjega rajha«, v kateri je izpostavil, da je nacizem ljudi osvojil tudi z govorico, ki pa je preživela padec nacizma. Ljudje so nacistične izraze uporabljali že nezavedno, povsem samoumevno, celo nasprotniki nacistov. Eden takih terminov je bil – heroj, ki je v Hitlerjevi dobi označeval le nacistične vojake. Šlo je za posilstvo jezika: v tradicionalni nemščini je bil namreč lahko junak tudi pastirček, ki je premagal hudobneže, žena, ki je ubranila moža, tako da je zanj tvegala lastno življenje, človek, ki je iz ognja rešil nesrečneža. Enostavno, pojem heroj se je v nacistični govorici skrčil samo na Hitlerjeve vojake. In natanko isto se je v Jugoslaviji dogajalo s pojmom narodni heroj. Vojna enciklopedija pravi dobesedno: Red Narodnega heroja je bilo jugoslovansko vojaško odlikovanje, ki so ga podeljevali udeležencem narodnoosvobodilnega boja, ki so se junaško izkazali v boju in za herojsko držo pred razrednim sovražnikom! Pri čemer je perverznost segala še dlje, saj so narodne heroje razglašali še deset let po vojni, med njimi večina funkcionarjev nove oblasti, jasno s celotnim partijskim in državnim vrhom na čelu (Kardelj, Ranković, Đilas, Kidrič, Marinko …) Tito je bil rekorder, postal je kar trikrat narodni heroj, drugič je orden prejel kot darilo za rojstni dan.

A dr. Noč ni niti navadni heroj, to, da mu ARSS ne dodeli raziskovalnih sredstev, pa ni njegova osebna zgodba, ampak zadeva državo kot tako. Ta se odpoveduje strokovnjaku, ki je sposoben reševati množico življenj.

Za posebej sposobnega pa se šteje mestni Holding. Zdaj prebiramo, da nam ljubljanski župan Zoran Janković pripravlja podražitve avtobusov, grobnin in parkirnin. Zakaj že? Pravijo, da je v igri širjenje pokopališč in nakupi novih avtobusov. Toda, kako delujejo mestna podjetja? Zadnji podatki kažejo na milijonsko izgubo. Kdo so torej ti čudežni menedžerji? Pred novim letom je časnik Delo objavil odličen članek, v katerem izpostavlja, da prejemki vodilnih menedžerjev v mestnem Holdingu presegajo plačo premiera Marjana Šarca!??? Veliki izgubaši, ki tekmujejo na trgu brez tekmecev, so sanjsko plačani. A ne le to, za svoje ekipe ob novem letu prirejajo na račun davkoplačevalcev interne zabave, na katerih jim godejo in pojejo Čuki, Gašperji, Danijela, Petar Grašo, Gibonni in Plavi orkestar.

In zdaj čudo – ljudstvo pohlevno molči in sega v denarnice.