Današnja cena včerajšnjih besed

Bernard Nežmah

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Pamflet

Zadnji teden pomeni zmagoslavje množičnih medijev; če jih človek ne spremlja vsakodnevno, ne ve, da celo včerajšnje samoumevnosti danes več ne veljajo. Kdor je pred letom spremljal izide predsedniških volitev, je lahko vmes abstiniral od sledenja političnim vestem, pa bo na vprašanje, kdo je predsednik države, še vedno pravilno izstrelil – Borut Pahor. Toda kdor je pred tednom odpotoval in se odklopil od e-vesti, mu zveni v glavi deklarativna izjava vodje SMC Mira Cerarja, ml., ki je povedal, da ne bo odstopil s predsedniškega mesta, saj se bo za nekaj mesecev do napovedanega kongresa zakopal v premišljevanje, kaj narediti s politiko stranke. A še preden je svetopisemski petelin trikrat zapel, je preudarni Cerar, ml. na novo napovedal, da jeseni ne bo več načeloval svoji stranki.

Kaj se je vmes zgodilo, ni povedal. Namesto njega razmišljajo mediji, ki so zadevo lepo kristalizirali kot trgovino, v kateri je prodal stranko za mesto evropskega komisarja. Če je mladi Cerar neprimeren za zunanjega ministra, saj njegove besede ne držijo niti en teden, se kaže kot spreten mešetar. Njegova SMC je politično truplo, toda šele na naslednjih volitvah, ta hip pa še ima lepo ceno 10 poslancev. Čas za trgovanje je torej zdaj ali v bližnji prihodnosti. Četudi se mu izmakne položaj komisarja, bo stranka, ki je ob ustanovitvi nosila ime Stranka Mira Cerarja, brez Mira Cerarja samo še prazna škatla in torej idealna nevesta za združitev s premierovo LMŠ.

A isto kot velja za zunanjega ministra velja tudi za predsednika vlade. Na začetku leta so se tri liberalne stranke LMŠ, SMC in SAB podrobno dogovarjale za skupni nastop na evropskih volitvah. Dobili so se na odločilnem sestanku, s katerega sta odšla Miro Cerar, ml. in Alenka Bratušek na robu besa in obupa. Gostitelj Marjan Šarec ju je povabil na uskladitveni sestanek, na katerem pa jima je le povedal, da z njima ne bo sodeloval, in ju odslovil. Sporočilo je bilo jasno – Šarec noče sodelovati s partnerjema. A kdor je njegove besede vzel dobesedno in se medtem izklopil iz dnevne politike, bo ob pojutrišnjem pogledu v medijska poročila mislil, da je padel na Luno. Isti voditelj, ki je deklarirano razglasil, da bo gradil svojo samostojno strankarsko pot, zdaj odslovljene vabi k združitvi. S sporočilom v podtonu, da je to edini način, da na naslednjih volitvah premagajo Janeza Janšo.

A predsednik vlade, ki čez noč obrača svoje poglede, je vmes pozabil vladati. Ta hip vlada v državi izredno stanje z gorami smeti, toda on ne skliče Sveta za nacionalno varnost ne izredne seje vlade, na kateri bi začrtali rešitve problema, ampak se ukvarja s strategijami, kako bi zmagal na naslednjih volitvah. Na nekaj mesecev zagori zbiralnica odpadkov, kar pa ni naravni pojav, ampak posledica dveh dejstev. Država je pred leti prepovedala zakopavanje odpadkov v zemljino po smetiščih, nato pa so veliki svetovni uvozniki smeti omejili preprodajo odpadkov. Kaj storiti? Postaviti sežigalnice z najboljšimi filtri po vzoru Dunaja? No, s temi državniškimi zadevami se premierova ekipa ne ukvarja.

Pred dnevi je bila komemoracija za pobitimi v Kočevskem rogu. Več kot deset tisoč Slovencev je takoj po vojni na skrivaj umorila Kidrič-Kardeljeva oblast. Izgubiti toliko ljudi je velika nacionalna tragedija. In kaj je ljudstvu povedal premier Šarec? Nič, zanj je to türkovska oziroma drugorazredna tema. Predsednik vlade se sploh ni udeležil spominske svečanosti, sicer pa, kaj bi izrekla šarčevska retorika? - Domobranski ujetniki so bili pobiti, ker so izgubili vojno, lahko pa tudi ne bi bili pobiti; če bi zmagali oni, bi bili pobiti pa njihovi krvniki.

Ob tridesetletnici poboja protestnikov na trgu Tiananmen so osrednji mediji na široko poročali o prepovedi spomina na ta masaker na Kitajskem. Tako povprečni Kitajec o tem bolj ali manj nič ne ve.

V Sloveniji resda ne vlada prepoved spomina na Kočevski rog, se pa vlade, izvzemši Janševo, Bajukovo in Peterletovo, ne udeležujejo žalnih slovesnosti. No, letošnja izjema je vsaj predsednik Borut Pahor. Kar je pol poti v zabris spomina, drugo prispevajo osrednji dnevni mediji. Kako je letos o tem dnevu spomina poročala nacionalna televizija? Najprej je v osrednjem dnevniku javila o smrtni tragediji motorista, nato o strelskem pohodu v Virginiji, zatem o eksploziji v tovarni streliva v ruskem mestu Dzeržinsk, kjer je bilo ranjenih več kot 40 ljudi, nato o potopu ladje na Donavi v Budimpešti, kjer je izgubilo življenje 7 turistov, spet nato o potresu v Albaniji s 4 ranjenimi, za njim o obletnici borbe na Jančah, kjer je med drugo vojno padlo 11 partizanov, za vsemi temi nesrečami pa je naposled prišlo poročilo o Kočevskem rogu, kjer je bilo po vojni pobitih 30 tisoč ljudi!???????????? Poboj v številu prebivalstva večjega slovenskega mesta je bil hierarhično za omembo albanskega potresa, ta je doživel 15 sekund poročanja, Kočevski rog pa 20.

Klasični postopek zadušitve spomina, saj ga poročila uvrstijo na konec seznama prometnih in naravnih nesreč. Naj si bo 10 ali 30 tisoč na mah pobitih, to je grozodejstvo oblasti, zanj ne velja izgovor, češ saj smo o tem na veliko poročali že leta 1990. To je zgodovina, ki jo gre sprejeti in ji zreti v oči. Lekcija, da je premagane politične nasprotnike obravnavati v skladu z zakoni, da to niso sovražniki, ki jih je spraviti iz obličja sveta oz. danes izpred obličja medijev.

Ta demonizacija pa na Slovenskem sega prek nacionalnih meja. Številni mediji so tako poročali, da je ameriški predsednik Trump ob prihodu v Anglijo verbalno napadel londonskega župana Khana. A nobeden ni pred tem javil, da je Khan dan pred tem v časopisu napadel Trumpa, ko ga je primerjal z diktatorji tridesetih let, kot sta bila Hitler in Mussolini. Pač, mediji so Khanovo pisanje označili kot javno kritiko. Polemiko med dvema politikoma smo dobili servirano kot Trumpov napad na javnega kritika.