Manjkajoči protesti

Bernard Nežmah

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Pamflet

Ko so v ZDA in po Veliki Britaniji izbruhnili protesti proti rasizmu, so množice v besu podirale spomenike trgovcem s sužnji ter z barvnimi napisi obračunale s spomenikoma Krištofu Kolumbu in Winstonu Churchillu. Sam sem kot reporter v Moskvi avgusta 1991 ob neuspelemu puču zoper Gorbačova doživel erupcijo protestnikov zoper komunizem, ki so z bagerjem, kamionom in z vrvmi podrli orjaški spomenik Feliksu Dzeržinskemu, šefu zloglasne tajne policije v letih po oktobrski revoluciji. Podobno usodo je dve leti pred tem doživel romunski diktatorski voditelj Nicolae Ceausescu s svojimi spomeniki vred. Rušenje spomenikov ni novum, novi so kraji, ki so se od vzhoda premaknili na zahod.

Ob vsej simpatiji do protestnikov zahoda se postavlja resen pomislek. Vodila jih je plemenita ideja boja proti rasizmu, toda ko v njenem imenu skupina demolira kulturne spomenike, torej javno dobro, smo pri odpravi države. To sestavljajo najrazličnejše skupine in sloji, ki so med seboj tudi v tekmi in koliziji. Kadar se ena skupina postavi nad vse druge in v imenu svete pravice prevzame v roke materialno spreminjanje sveta, smo na polju terorja, pa četudi bi mu prilepili evfemizem - revolucionarni teror. Seveda imajo nejevoljni pravico, da v čaščenem angleškem premieru vidijo tudi politika, ki je v Južni Afriki vodil rasistično politiko, kar jo dejansko tudi je. Toda ker v državi živijo tudi njegovi simpatizerji, je demokratična pot predlog za ostranitev spomenika, zbiranje podpisov, lokalni referendum. Vse ostalo je vandalizem. Osrednji slovenski mediji so bili neverjetno prizanesljivi do vandalskih aktov upornikov proti rasizmu, medtem ko slovenski primer, ko župan manjšega kraja na vzhodu načrtuje referendum o ukinitvi Titove ulice, vidijo kot nekulturno obračunavanje s preteklostjo. A je formalno gledano povsem v skladu s principi preimenovanj ulic in krajev.

Podobno je z demonstracijami, ki zahtevajo odstop Janševe vlade. Legitimna zahteva in pravica do protestov, ki pa sama po sebi ne more biti vzvod za odstavitev vlade. Devet tisoč državljanov je namreč le en odstotek volivcev, ki so na parlamentarnih volitvah izvolili parlament, ki je postavil sedanjo vlado. Če volitve, na katere pride milijon ljudi, zamenja glasnost in odločnost uličnih demonstracij, se v temelju podre parlamentarna demokracija. Njen prvi zakon je kronološki: poslance in vlado se izbira na štiri leta, vmes pa poraženi del politikov in njihovih volivcev prosto izraža kritike in alternative vladi, čakajoč na nov volilni dan. Jasno, kolikor se parlament ne samorazpusti ali pa se preoblikuje vladajoča koalicija. Del demokratičnega korpusa je sprejeti voljo večine in čakati na nov volilni dan.

Da bi od prvega dne formiranja vlade opozicija in del javnosti izrekali eno samo zahtevo – odstop vlade, je noviteta na Slovenskem. Ki ima tudi praktično neugodne posledice. Ker je dominantni klic boj proti janšizmu, se vsebina opozicijske politike drastično skrči na eno samo zahtevo – kdaj boste odstopili? Bo zanimivo videti, ali bo ta proces tekel enosmerno prav do konca mandata sedanjega parlamenta.

Ob demonstracijah pa dežujejo odprta pisma, ki bi vsako posebej lahko funkcioniralo kot povsem dober kritični članek v časopisju. A namesto enega avtorja se pod obširna besedila podpisujejo številni kulturniki, pisatelji, znanstveniki, etc. Kar je v času individualizma in narcisizma presenetljiv fenomen, da se tako velike skupine individualistov spremenijo v en glas. Skupina v pisateljskem društvu je pred dnevi lansirala takšno skupno pismo, zoper katerega pa je nastopil predsednik Dušan Merc. Prodorni pisatelj in dolgoletni šolski ravnatelj je sporočil, da društvo pisateljev ni namenjeno pisanju pisem proti janšizmu. Izražanju podpore ali nasprotovanju katerikoli vladi so namenjene državnozborske volitve in ne društveni sestanki ali celo peticije znotraj Društva slovenskih pisateljev.

Res nenavadno, od pisateljev, ki so vešči pisanja in polemik, bi pač pričakovali, da svojo nejevoljo nad aktualnim premierom oblikujejo v duhovite črtice, bodeče eseje, satirične drame ali v psihološke romane.

Eden od očitkov vladi je, da uničuje naravo in da je sovražna do narave. Nerodno pri tej drži je ozkost pogleda, ki vidi eno samo točko zla.

V Ljubljani ob Večni poti nameravajo zgraditi novo biotehnološko stičišče. Nedvomno afirmativni projekt, ki pa so ga snovalci postavili v park nasada japonskih češenj, ki jih je pred desetletji podarila japonska vlada. Smo slišali za stotino antijanšističnih protestnikov, ki bi svojo naklonjenost do narave razširila v protest zoper namene eliminacije čudovitega drevesnega parka? V ozadju imamo klasično aroganco investitorja, ki bo za svojo gradnjo nonšalantno pogubil del prirode.

Še huje je pri Lendavi, kjer protestirajo občani in župan, ki so na pomoč poklicali inšpekcijo. Bioplinarni pri Trimlinih so inšpektorji že pred dvema mesecema prepovedali delovanje, zdaj pa so domačini opazili, kako iz nje teče v potok Kopica črna smrdeča tekočina, ki je po ceveh namerno speljana iz bioplinarne. Tekla je čez njive, uničila pridelek in od tam še potok.

Tu bi morala poskočiti okoljska društva in zahtevati od vlade, da drastično poostri sankcije za uničevanje prirode, predvsem pa, da iz okoljske inšpekcije naredi institucijo, ki bo strah in trepet okoljskemu kriminalu.