26. 6. 2020 | Mladina 26 | Pamflet
Boj se naprednih
Ko parole glasnih izničijo pravico do drugačnosti
Ob totalni politični konfrontaciji, ki je skozi medije še bolj vneta, kot so predvolilne kampanje, se vsiljuje opredeljevanje: si za ali proti vladi. Dominirajo čustva, iz katerih sta skepsa in razum malodane izgnana. Poglejmo daleč stran v druge čase. Jean Giono (1895-1970) je bil francoski pisatelj, ki je zaslovel v tridesetih. Ob nemškem napadu na Poljsko 1939 so ga mobilizirali v francosko vojsko, takoj nato pa ga zaradi njegovega pacifizma zaprli, a nekaj zatem izpustili in ga oprostili služenja vojske. Mož je bil goreč pacifist, ne brez razloga – kot vojak je v prvi svetovni vojni preživel klavnico na fronti. Zanj je bilo življenje pomembnejše od katerekoli vzvišene ideologije, tudi od patriotizma. Po nemški okupaciji Francije je ostal pacifist in nasprotoval uporu proti okupatorju. Režim v Vichyju ga je imel za svojega, všeč mu je bil njegov tarzanizem in vrnitev k zemlji, ga vabil kot literata na državni radio, podobno nacionalsocialisti, ki so ga vabili na pisateljska srečanja v Weimarju, kamor sicer nikoli ni odšel. Sredi vojne, ko so bili eni za Petaina, drugi za de Gaulla, je bil on še naprej pacifist, proti kakršnemukoli ubijanju. Še več, izrekel je stavek: »Je préfère être un Allemand vivant qu’un Français mort.« Po umiku Nemcev iz Pariza so ga nove oblasti takoj zaprle zaradi kolaboracije z okupatorjem, a čez nekaj mesecev opustile obtožnico in ga izpustile. No, naslednja štiri leta je bil na črni listi, ni smel izdati nobenega svojega dela. Če njegov usodni stavek prestavimo v slovenske razmere druge vojne: »Raje sem živ Nemec kot mrtev Slovenec.« Slovenska literarna zgodovina resda na pozna takega primera, toda ta, ki bi izrekel, kaj takega, bi končal pod zemljo ali v najboljšem – ne bi mogel nikoli več ničesar objaviti. Giono je imel srečo, da je živel v Franciji in po letu 1949 se je z novimi deli vrnil med bralce. Med drugim je napisal roman Huzar na strehi (preveden v slovenščino 1964) in slavljen je bil kot eden največjih francoskih romanopiscev 20. stoletja. Doživel je slavo kot pisatelj, a v šestdesetih tudi politično; zdaj je kot dosledni pacifist skupaj z Albertom Camusem in Jeanom Cocteaujem branil pravico ugovora vesti alžirskih upornikov proti francoski okupaciji. Nekoč psovani nemški kolaborant se je znašel med najbolj naprednimi duhovi časa. Seveda ga ni bilo najti med protestniki zoper uničevanje okolja, kaj šele med demonstranti, toda napisal je legendarno delo Človek, ki je sadil drevesa (v slovenskem prevodu 1998). V njem je opisal življenje pastirja, ki se je znašel v popolnoma opusteli alpski dolini. Ta se ni prepustil resignaciji ali zgražanju, ampak je preprosto nabiral semena dreves, potem pa z železno palico po prazninah luknjal vdolbine in zasajeval. Dan, dva, vse skupaj 40 let. Na koncu se je sprehajal po bujno rastočih gozdovih, pustinjo je spremenil v paradiž.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.