Ko je spet vse jasno

Bernard Nežmah

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Pamflet

Konec julija 1947 je v Ljubljani potekal dvotedenski proces proti skupini intelektualcev, ki jih je javni tožilec obtožil, da so špijoni, razredni sovražniki in inozemski plačanci, ki so škodovali državi. Sodišče je trojico obsodilo na smrt, ostale pa na krepke zaporne kazni. Usmrtili so Črta Nagodeta, medtem ko so na smrt obsojenima Ljubu Sircu in Borisu Furlanu kazen spremenili v dolgoletno zaporno kazen. Leta 1991 je Vrhovno sodišče sodbo zoper Nagodeta in štirinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.

Je v zadnjih 30 letih kdaj državno tožilstvo ali predsednik vlade organiziral kratko komemoracijo, na kateri bi obudili spomin na zlorabo pravosodja in na vladavino brezpravja v slovenski zgodovini??? A tožilci in sodniki niso bili sami, osrednji mediji so tedaj od aretacije »Nagodetove skupine« naprej povzeli tenor obtožb in v en glas ponavljali obtožbe na račun obtoženih. Ustvarili so enoumno vzdušje, v katerem niso prinašali pogledov druge strani, kaj šele skepse.

Obujanje tega spomina, ki je danes dovolj oddaljen, da bi ga lahko reflektirali, bi bilo eno bolj državotvornih dejanj. Širil bi namreč zadržek do trenutkov, kadar osrednji mediji širijo enosmerno spoznanje o dobrih in zlih. Te dni smo tako na največjih televizijah in dnevnikih sledili usodi artista Zlatana Čordića, ki mu je ministrstvo za kulturo odvzelo status samozaposlenega v kulturi. Prva sporočila so šla v smeri, da je bil odvzem statusa kazen zaradi njegovih angažmajev v protestih ter zaradi nadlegovanja in nezakonitega snemanja vodje NIJZ Milana Kreka. In zraven so seveda deževali logični odzivi o nedopustni sankciji. Jasno, to bi bila praksa, kot jo je pod Titom doživel Milovan Đilas, katerega so v petdesetih obsodili na zaporno kazen zaradi izjav, s katerimi da je škodoval ugledu Jugoslavije, potem pa mu je državni aparat odvzel še naziv generala in narodnega heroja.

No, v prvih reakcijah afere statusa smo takoj doživeli idejni spopad: teh, ki so branili artista in svobodo umetnosti, in onih, ki so se zgražali nad artistom. Kaj pa dejstva? Nacionalna televizija je v Dnevniku spregovorila skozi novinarko, ki je sporočila: »Ministra Simonitija smo vprašali, ali samovoljno obračunava s samozaposlenimi, in na podlagi katerih jasnih kriterijev so izbrisali g. Zlatka, a njegovega odgovora nismo dobili.« In imamo sliko arogantnega ministra, malega despota. Toda, medij se z vprašanjem o vsebini zadeve ni najprej obrnil na ministrstvo, temveč je že v prvem vprašanju napadel ministra, da samovoljno obračunava z umetniki. Težko bi našli ministra v Evropski uniji, ki bi šel odgovarjat na takšno agitko. Drugače sta ravnali dve manjši televiziji Planet in Nova24TV, ki sta na ministrstvu za kulturo iskali detajle in potem prinesli sporočilo, da ni šlo za edini primer izbrisa, da pa je artist poleg s.p. računa odprl še društvo, na katerega je prejemal zaslužke, ki so prešli dovoljeni cenzus. Gospoda artista je pred tem namreč nekdo prijavil ministrstvu zaradi protizakonitega ravnanja.

Primer je ilustrativen opis delovanja osrednjih medijev, ki informacijo zgrabijo v prvem delu, nanjo pripnejo komentarje in moralna zgražanja, ki služijo ustvarjanju demonične slike oblasti, medtem ko jih osvetljevanje in poglobljeni prikaz konflikta ne zanima.

Podobna je prigoda o ukinitvi Slovenske tiskovne agencije (STA). Deževali so naslovi tipa Vlada hoče izstradati STA, kjer bralci in gledalci že vnaprej dobijo poanto, ne da bi lahko sledili argumentom udeležencema, in nato se nanjo pripnejo odzivi opozicijskih strank, ki kajpak n-tič pozovejo vlado k odstopu. In spet je jasno, da je STA pomembna medijska hiša, ki je pač ni ukinjati in raztelešati. A kaj lahko stori državljan, ki ga ne zanima, kdo je dober in kdo slab, ampak bi si rad razjasnil, v čem je konflikt med državnim uradom UKOM, ki je predlagal začasno ustavitev financiranja STA, in vodstvom tiskovne agencije? In tu se je izkazala nacionalka, ki v Odmeve ni povabila dveh komentatorjev ali politikov, ampak ključna akterja: Bojana Veselinoviča in Uroša Urbanijo. Idealen, najboljši možni izbor, ki ga je vodil Igor Bergant. Imel je samo eno napako, pogovor je bil občutno prekratek, da bi do konca izkristaliziral problem. Vseeno pa je prinesel pomenljivo spoznanje. Direktor STA je eksplicitno povedal, da zahtevanih podatkov, ki jih zahteva UKOM, in kar je rezultiralo v predlogu finančnih sankcij, ne bo predal, ker je zanj izključni lastnik in sogovornik vlada in ne njen urad. Zanimivo, plačil, ki jih izvaja agencija UKOM, pa se STA ne brani, rekoč, da bo sprejemal le nakazila, ki mu jih neposredno nakazuje vlada!?? Spet vihar v kozarcu vode, eden bolj razumnih odzivov je prišel s strani prvega direktorja STA Dejana Verčiča, da to ni stvar vojne, ampak zadeva, ki naj jo kompromisno uredita strani v konfliktu. Neugodna klima, kadar se ustvarja samoumevna stigmatizacija enega izmed akterjev.

Po Evropi so uspeli krepko razširiti idejo o vladavini prava, ki pa ima to lastnost, da je ljudje ne mislijo onkraj Madžarske in Poljske. In tako nihče ne pokaže na Španijo, kjer voditelji Katalonije že leta sedijo v kehah samo zato, ker so razglasili svojo nacionalno pravico po katalonski državi. Njen prvi predsednik Carles Puigdemont pa medtem živi v azilu v Belgiji. Kako je mogoče, da ga belgijske oblasti ne izročijo? Obtožen je upora in prevrata proti državi, toda to ni med delikti, na katerih je utemeljena evropska listina o izročitvah! A iz vrha EU niti iz velikih medijev ni slišati glasov, da Španija ne bo dobila evropskih sredstev, dokler ne bo v njej zavladala vladavina prava.