Volitve torej

Grega Repovž

12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Zdaj res ni več nobene druge možnosti: po odstopu Katarine Kresal ima Borut Pahor pred sabo le še eno nalogo: da izpelje dogovor o datumu predčasnih volitev. Seveda se lahko na tem mestu spustimo v razmišljanje, kateri datum bi bil najbolj modro izbran. A raje dvignimo roke od tega početja; Borut Pahor bo tako in tako izbral najmanj primernega.

Slovenska leva koalicija svoj mandat predčasno zaključuje klavrno. Res klavrno. Na oblast je prišla z visoko javno podporo, razmeroma dobrim programom in neobremenjena s preteklostjo. Pred njo so bili na oblasti ideološko obremenjeni konservativci, ki so uspešno zamorili državo. Predhodna vlada je državo obremenila z nerazumno proračunsko in gospodarsko politiko, ki se je seveda pokazala šele ob prihodu krize (in leve vlade). Takrat se je videlo, koliko manj je davčnih prihodkov in kakšna je cena neracionalnega trošenja denarja v času konjunkture (čemur je treba dodati Mencingerjevo pripombo, da ni rečeno, da ne bi vsaka druga vlada v času konjunkture ravnala podobno). A Borutu Pahorju je uspelo sestaviti dobro ekipo, morda celo najbolj kompetentno vlado v novejši slovenski zgodovini. In od tistega trenutka je šlo vse navzdol.

Pri čemer vladnih ukrepov in zakonov počez sploh ni mogoče ocenjevati kot slabe. Bolj natančno, ko bi se spustili v analizo posameznih področij, bolj začudeni bi bili nad smelostjo izpeljanega ali načrtovanega. Dober primer je že sama Katarina Kresal: dejansko ni bilo pred njo niti enega ministra za notranje zadeve, ki bi uredil toliko stvari, od izbrisanih do vzpostavitve resnega pregona gospodarskega kriminala. Kot ministrica je bila v resnici odlična. A padla je ravno tam, kjer so jo vsi gledali: ni se znala odreči ravno tistim čudnim ljudem, ki so bili okoli nje že pred nastopom funkcije in ki so že takrat zbujali dvome o njej sami. Kako neumen konec politične kariere.

Mimogrede: saj se Katarina Kresal zaveda, da je politične kariere konec? Preden se odloči nadaljevati, naj si ogleda stanje stranke Zares. Brez odhoda iz politike - kar ne izključuje vrnitve čez nekaj let, morebiti - se take napake ne dajo popraviti.

Kaj je sploh ostalo od vzpenjajoče se levice iz leta 2008? Zares je pobita stranka. LDS prav tako. Socialdemokrati so na najnižjih ravneh. Levo politično telo je apatično.

Zadnja priložnost levice se je ponudila spomladi, ko bi lahko postavili novega premiera in novo vlado. Pa tega niso naredili. Zakaj? Ker so se takrat že vdali. Dejansko je levica v preteklem letu, zavestno ali ne, zamudila vsako priložnost, da bi se izkopala iz politične krize, v katero je zapadla.

Levica je padla brez boja. Janezu Janši ni bilo treba veliko storiti, da bi padla, ker je za to sama res dobro poskrbela. In zdaj? Čakamo Janšo.

Kot je mogoče razumeti aktualne analize v levih političnih strankah, so v vseh sprejeli dve osnovni tezi, na katerih gradijo tudi vse naslednje korake. Obe tezi sta neumni, a se sami izpolnjujeta, če le pridno verjameš vanje. In vodje na levici verjamejo vanje.

Prva teza je, da so predčasne volitve neizogibne. Zdaj so res. A še spomladi niso bile. Če bi takrat vložili resen napor, bi naredili novo vlado z novim premierom. Pahor je bil zrel za zamenjavo. Predlagali bi drugega premiera, upali, da dobijo svež veter v jadra, in poskusili znova. V resnici se jim ni ljubilo.

Druga teza je, da bodo na volitvah izgubili. Vsi po vrsti ponavljajo, da bodo na volitvah izgubili, da ne morejo zmagati itd. In če se odločiš, da boš neko bitko izgubil, težko zmagaš, ni dvoma. A to vedenje, ki se začne že pri predsedniku vlade, je zunaj vsakega razuma, predvsem pa je žaljivo in demotivirajoče za celotno levo volilno telo.

A zakaj? Zakaj na primer predsednik vlade Borut Pahor ravna tako defetistično? Mar ni to nerazumno? Je, če gledaš širše. Če misliš samo nase in na svojo podobo, pa ni tako. Borut Pahor misli samo nase, naj vas ne zavede njegovo visokoleteče žlobudranje. Njegova najhujša mora v tem letu je bila, da bi ga njegova stranka in levica zamenjali in na njegovo mesto postavili drugega premiera. In vse je naredil, da do tega ne bi prišlo. Pri čemer je vedel, da bo s tem pokopal še zadnje možnosti tako lastne stranke kot levice. A za to mu je bilo vseeno. Bistveno je bilo, da pade na volitvah, ne pa z nezaupnico. Pasti na volitvah velja za gosposki padec. Če se te odrečejo lastni poslanci, moraš oditi. In kaj imamo s tem mi?

Pahor je svoj cilj dosegel. Zdaj se pospešeno pripravlja na poraz na volitvah.

Priprave mu gredo odlično od rok. In stranka mu stoji ob strani. Pa tudi Zares in LDS mu stojita ob strani. Vsi so dobro pripravljeni na poraz.