Grega Repovž

9. 12. 2011  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Povolivni teden: Siva realnost

Za državo ni tako bistveno, kako točno si bodo razdelili položaje v vladi, temveč katere ljudi bo najverjetnejši mandatar predlagal na ključne funkcije v vladi

Ne gre se preveč zgražati nad tem, da danes politične stranke najverjetnejšemu mandatarju za sestavo vlade Zoranu Jankoviću v prvem krogu, bolj otipavanju kot kaj drugega, postavljajo ostre, tako rekoč nemogoče pogoje. Danes se vzpostavljajo razmerja med njimi. In seveda je neumno iz dosedanjega poteka izpeljevati kakšne resne sklepe, kot na primer tista kričava novinarka, ki ji je uspelo že v torek ugotoviti, da bo Janković težko sestavil koalicijo. Le kje je to videla? Samo še primerjava z Belgijo in njenim skoraj dve leti trajajočim brezvladjem je manjkala - in to že 48 ur po volitvah. A katastrofizem je danes postal medijska prvina. „Že 48 ur je od volitev, pa Jankoviću še ni uspelo sestaviti vlade. Smo pred ponovnimi predčasnimi volitvami?“

Seveda bi bilo neresno, če bi se stranke odločile blokirati vzpostavitev vlade - sploh glede na dejstvo, da smo prav zaradi strankarske blokade morali na volitve, vsi, ki so blokirali delo vlade, pa so na volitvah doživeli poraz, tako tisti iz opozicije kot vladne koalicije. Volivci tega ta trenutek še posebej ne prenašajo.

A za državo ni tako bistveno, kako točno si bodo razdelili položaje v vladi, temveč katere ljudi bo najverjetnejši mandatar predlagal na ključne funkcije v vladi. In pri tem je najpomembnejša izbira finančnega ministra. Čas je pač tak, in tudi ko čas ni tak, je to dejansko najpomembnejša funkcija. In takoj zatem bo pomembna vzpostavitev socialnega sporazumevanja.

Ključne prve naloge prihodnje vlade so sicer že določene. Ni jih določila ne volilna kampanja ne programi, o katerih danes toliko govorijo predsedniki strank, temveč Evropska komisija oziroma evrska skupina. Kot pojasnjuje Mitja Gaspari, imajo vse vlade evrske skupine na mizi že natančno popisane naloge. V Sloveniji je seveda na prvem mestu intervencijski zakon, ki ga mora v sedanji ali spremenjeni obliki vlada zagotoviti najkasneje januarja. Okrepiti je treba bančni sektor. Berlin je na primer na tem, da preprosto nacionalizira ogromno, res ogromno Commerzbank, drugo največjo banko v državi. Ker se pač kanclerka Merklova zaveda, da bo drugače prišlo do destabilizacije celotnega bančnega sistema. Seveda se mora vlada lotiti tudi usklajevanja pokojninske reforme, pri čemer pa ne gre zganjati panike - zaradi referendumske zavrnitve je sprejem novega pokojninskega zakona blokiran do poletja 2012.

A ne gre pozabiti, da Pahorjevi vladi teh ukrepov ni uspelo izpeljati. Njen glavni problem je bil, da ji ni uspelo vzpostaviti zaupanja in avtoritete v javnosti - tisto začetno pa je hitro zapravila. Sploh v takšnih časih namreč ni pomembno le, kaj vlada dela, temveč kako to dela. Večino ključnih zakonov in ukrepov ima prihodnja vlada tudi že pripravljenih, narejeni so bili znotraj zmožnosti in realnih okvirjev, njihovih generalnih okvirjev pa ne more spremeniti - njen manevrski prostor so le nianse tega istega in morebitni dodatni ukrepi. A prejšnji premier s svojo ekipo teh ukrepov ni bil zmožen izpeljati - tudi zato ne, ker jih je SDS Janeza Janše, pa naj so bili še tako nujni, zaradi političnih ambicij ves čas rušila. SDS bo po porazu na volitvah bistveno manj močna, saj je tudi izgubila temeljni cilj, pripeljati državo do predčasnih volitev, zato bo tej vladi lažje. Tudi sindikati ne bodo imeli opravka s šibkim premierom. A ne glede na to: ključen problem je bil doslej v vladi sami in premieru.

Kaj je bila že največja napaka premierja Boruta Pahorja? Preveč je govoril.