Grega Repovž

21. 4. 2012  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Zakaj so tako jezni?

Socialni dialog med vlado, delojemalci in delodajalci je normalen demokratičen proces. Čeprav sedanja vlada poskuša vzbujati vtis, da je v slabšem položaju kot druge v Evropi, da se sooča z izredno nepopustljivimi in močnimi sindikati, je treba resnici na ljubo priznati, da so slovenski sindikati, vključno s svojimi centralami, v primerjavi s sindikati po razvitejših evropskih državah razmeroma šibki. Omejeni so tako finančno kot tudi zakonsko. Predvsem pa jih pri delu zelo omejuje nižja kultura razumevanja sindikalnega dela. Sindikalnih vodij nihče ne poskuša diskreditirati, zato ker opravljajo svoje delo. Niti članov sindikatov nihče ne prikazuje kot lumpov, ker se borijo za svoje pravice. Je mar to, da se boriš za svoje pravice, ki izhajajo iz dela, nekaj čudnega? Na kateri celini pa je Slovenija? V Nemčiji – kako zabavno je vedno dati za primer Nemčijo, na katero se politiki danes tako vehementno sklicujejo – so sindikati neprimerno močnejši. Pa ne le to: nihče jim ne odreka legitimnosti in pravice do zastopanja svojih članov.

Tudi v tej stavki se je pokazalo, da je v Sloveniji veliko bolj kot končni dosežek pomemben vmesni in seveda tudi končni vtis. Bolj kot dogovor s sindikati se zdi v tem trenutku pomembno pokazati moč. Kot da danes ne gre za vprašanje, kako naj Slovenija obrne svoje kazalce, ampak kdo bo zmagal. Kdo bo dokazal, da zmore drugega ukriviti. Vlada na primer hoče svojo učinkovitost dokazati z zmanjševanjem števila zaposlenih v javni upravi – seveda bo glavni način zmanjševanja zaposlenih predčasno upokojevanje. Kar je popolnoma absurdno. Povsod države dvigujejo upokojitveno starost. Ni države v Evropi, ki tega cilja ne bi poskušala doseči. Ena glavnih zahtev vseh mednarodnih institucij Sloveniji je prav dvig upokojitvene starosti.

Slovenija je že zdaj država mladih upokojencev in zadnjih petnajst let je bil temeljni trud ekonomistov in demografov navaditi ljudi, da se zdaj ne dela več le do izpolnitve minimalnih upokojitvenih pogojev, ampak čim dlje, pokojninski sistem je narejen tako, da čim kasnejše upokojevanje nagrajuje, zgodnje pa z malusi kaznuje. Gre za kompleksen sistem. Življenjska doba se je namreč tako podaljšala, da tako zgodnjega upokojevanja ne prenese. Celotna logika sodobnih pokojninskih sistemov je zgrajena na tem. Ker se s tem seveda razbremenjuje javna pokojninska blagajna. Ta vlada je z enim zamahom zrušila vso logiko. Zdaj se bodo morali javni uslužbenci upokojiti takoj, ko bodo dosegli osnovne upokojitvene pogoje. In avtomatično bodo morali pristati na odbitke, ker je sistem narejen tako, da tovrstno prezgodnje upokojevanje kaznuje z nižjo odmero pokojnine. Seveda, tabela števila zaposlenih v javni upravi bo res lepša.

A ti novi upokojenci bodo »pogledali« že zgolj mesec kasneje iz pokojninske blagajne. In tam bodo ostali za vedno. In argumenti za to so domnevno ekonomski. Proti temu se je ta država prav iz javnofinančnih razlogov borila že od prve resne reforme sredi devetdesetih. Na dolgi rok ima Slovenija prav v pokojninski blagajni pač največji problem.

V precejšnjem delu vladnih ukrepov ni nobene, zlasti pa ne ekonomske logike. Začenši z vojaškim proračunom in v njem predvidenih nakupih. In morda prav odnos do upokojevanja in do vojaškega proračuna najbolj nazorno kažeta, da danes ne gre toliko za vprašanje, kakšne ukrepe izvesti, ampak za golo trmo, kazanje mišic. Resna vlada do stavkajočih izkaže spoštovanje, pa čeprav stavkajo zoper njene ukrepe. To je pač izraz spoštovanja do socialnega sporazumevanja kot temelja družbenih odnosov. Zakaj je treba v Sloveniji še leta 2012 ponavljati, da stavka ni neko anarhistično dejanje, ampak normalna z ustavo in zakonom določena procedura, dejanje socialnega sporazumevanja? Zakaj je treba v Sloveniji leta 2012 razlagati, da je tudi javna storitev kot vsaka druga, da pa se obračunava prek davkov? Zakaj je treba razlagati, da je na primer pravica do zdravstvene storitve nekaj, česar vlada državljanom ne podarja, ampak nekaj, kar zaposleni vsak mesec plačajo s plačilom zdravstvenega zavarovanja?

Zrelost države se pokaže v takšnih trenutkih. Še bolj pa zrelost državnikov. Če to so. Politiki, ki ne razumejo, da sindikalni vodje opravljajo svoj posel, tako kot ga opravljajo oni, da oboji delujejo na podlagi zakonskih določil, pravil in pravic, namreč niso državniki. So zgolj jezni oblastniki, ki tudi tega, da ne gre za njihov osebni boj, ampak da tudi sami le izvajajo zakonske naloge, ne razumejo.